Vloga očeta pri vzgoji, problematično vedenje otrok in relacijska družinska terapijaŽabkar, Blaž (Avtor) Simonič, Barbara (Mentor) družinski sistemočetova vlogarazvoj umamedosebni odnositežavno vedenjerelacijska družinska terapijaDoktorsko delo obravnava vlogo očeta v vzgoji, problematično vedenje otrok in relacijsko družinsko terapijo kot vrsto pomoči družini v stiski. Teoretični uvod podaja pregled strokovne literature na področju družine kot sistema, vloge očeta v družini, razvoja in delovanja uma ter relacijske družinske terapije. V kvantitativni raziskavi smo preverili stanje med 380 očeti in materami osnovnošolskih otrok, ki so izpolnjevali vprašalnika o otrokovem vedenju in o odnosu staršev do otroka in starševstva. S statistično analizo smo primerjali očete in matere ter ugotovili, da imajo matere bolj razvite starševske spretnosti kot očetje. Izjema je učinkovitost postavljanja meja, kjer so očetje enakovredni materam. Prav ta starševska spretnost se je v postopku regresijske analize tudi izkazala za najpomembnejši napovedni dejavnik problematičnega vedenja otrok. Drugi del raziskave se je na majhnem vzorcu treh sodelujočih družin osredotočil na preverjanje učinkovitosti relacijske družinske terapije. S kombinacijo treh raziskovalnih metod, vprašalnikov ECBI in PCRI, pisanjem dnevnika ter strukturiranim intervjujem, smo preverjali spremembe v družini kot posledice terapevtske obravnave. Kombinacija treh različnih metod zagotavlja globlje razumevanje spremembe v družinskem sistemu. Pridobljeni rezultati kažejo na učinkovitost relacijske družinske terapije kot pomoči družinam z vedenjskimi težavami otrok. Večjo oviro pri postavljanju trdnejših sklepov predstavlja nizka udeležba v drugem delu raziskave. Raziskava je pomembna tako za razumevanje družinske dinamike in pojava težavnega vedenja kot tudi za zagotavljanje primerne pomoči družinam v stiski.[B. Žabkar]20172017-11-29 12:14:15Doktorsko delo/naloga98388UDK: 37.018.1(043.3)VisID: 19637COBISS_ID: 292852736sl