<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Zlorabe oseb z motnjami v duševnem razvoju</dc:title><dc:creator>Sluga,	Neža	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jerman,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>zlorabe</dc:subject><dc:subject>nasilje</dc:subject><dc:subject>osebe z motnjami v duševnem razvoju</dc:subject><dc:subject>pomoč</dc:subject><dc:subject>samozagovorništvo</dc:subject><dc:subject>opolnomočenje</dc:subject><dc:subject/><dc:description>V teoretičnem delu magistrskega dela sem najprej opredelila različne vrste zlorab, torej zanemarjanje, fizične, psihične, spolne in ekonomske zlorabe ter raziskala kako pogoste so. Pri tem sem pisala tudi o tem, zakaj so osebe z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju osebe z MDR) kar od 2 do 10-krat pogosteje žrtve kot njihovi vrstniki ter zakaj so storilci največkrat člani družine oz. osebe, ki so žrtvi blizu. Med storilci so namreč pogosto osebe, ki so povezane s skrbjo ali nego žrtve, zlorabe pa se poleg domačega okolja, dogajajo tudi v institucijah. Po drugi strani pa so institucije lahko prve, ki odkrijejo in posredujejo v primerih nasilja v družini. Nekateri izmed dejavnikov tveganja so odvisnost oseb z MDR od drugih ljudi, premalo narejenih raziskav in podatkov o zlorabah oseb z MDR, stereotipi in napačna prepričanja o osebah z MDR, različno definiranje zlorab ter redka medinstitucionalna obravnava.
Posledice zlorab so za žrtve kratkotrajne in dolgotrajne ter tako fizične kot tudi psihične, na žrtvah pa se posledice lahko kažejo zelo različno. 

Pomembno vprašanje, na katerega sem odgovorila v teoretičnem delu je, kako bi lahko na tem področju ukrepali, da bi zmanjšali število zlorab ter kakšno vlogo imajo pri odkrivanju in pomoči žrtvam zlorab različne institucije in organizacije. V teoretičnem delu sem raziskovala še, kaj bi lahko storili za preventivo in ali se na tem področju že izvajajo kakšni preventivni ukrepi. Zanimalo me je tudi, kakšne možnosti pomoči sploh imajo žrtve zlorab z MDR in ali obstajajo strokovne službe, usposobljene za primere zlorab oseb z MDR.

Za osebe z MDR je zelo pomemebno izobraževanje in učenje veščin samoodločanja, opolnomočenja in samozagovorništva, zato je del teoretičnega dela namenjen tudi področju izobraževanja in preventivnih programov. Taki programi in delavnice namreč  pomagajo razumeti, kdaj gre za nasilje, kako ga uspešneje prepoznati in ugotoviti, ali so mu izpostavljeni tudi sami. Poleg tega je mladostnike z MDR potrebno ozaveščati o njihovih pravicah, kaj lahko naredijo ob morebitnih zlorabah in kakšne so možnosti preventive. 

Za empirični del magistrskega dela sem kot obliko preventive pripravila, izvedla in evalvirala sklop delavnic z elementi samozagovorništva in opolnomočenja za skupino mladostnikov z MDR. Delavnice so bile razdeljene na sedem srečanj z naslednjimi temami: moje telo; to sem jaz; čustva in primerno oz. neprimerno vedenje; asertivno vedenje; moje pravice; moje telo je samo moje; zlorabe in kam po pomoč.

Del delavnic so torej zajemale tudi informacije, kaj storiti v primeru, ko so nekomu kršene pravice, če pride do nasilja ali zlorabe ter kaj se da storiti preventivno. S pomočjo delavnic sem tako tudi preverila, kako dobro mladostniki z MDR poznajo svoje pravice, ali vedo, kdaj so jim pravice kršene in na koga se lahko obrnejo po pomoč. S pomočjo podatkov iz empiričnega dela sem lahko tudi podkrepila teoretično raziskovanje. Zanimalo pa me je še, v kolikšni meri lahko take delavnice  pomagajo mladostnikom z MDR pri ozaveščanju o svojih pravicah ter razvijanju veščin samozagovorništva in opolnomočenja.</dc:description><dc:publisher>[N. Sluga]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-10-06 02:49:31</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>96604</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 376.1-056.34:343.62(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 11752521</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
