<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Otrokova izkušnja smrti v predšolskem obdobju</dc:title><dc:creator>Gogala,	Claudia	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Batistič-Zorec,	Marcela	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>tabu teme</dc:subject><dc:subject>žalovanje</dc:subject><dc:subject>izguba bližnje osebe</dc:subject><dc:subject>razumevanje smrti</dc:subject><dc:subject>žalost</dc:subject><dc:subject/><dc:description>V teoretičnem delu sem opisala različne vrste izgub oseb, na katere je bil navezan otrok. Opredelila sem faze žalovanja, razumevanje pojma smrti pri različno starih otrocih in običajne reakcije otrok, ko izvedo za izgubo ljubljene osebe. Opisala sem, kako lahko otroku olajšamo stisko ob izgubi ljubljene osebe in česa naj ne bi storili, ko otrok doživi take vrste izkušnjo.
Velik del sem posvetila sodelovanju med starši in vrtcem, kjer sem se osredotočila tudi na to, kako lahko druge otroke pripravimo na sprejem žalujočega otroka v oddelek. 
V raziskavo sem vključila pet staršev, katerih otroci so izgubili ljubljeno osebo, in pet diplomiranih vzgojiteljic, ki so že imele žalujočega otroka v oddelku. S starši in vzgojiteljicami sem izvedla intervjuje in ugotovila, da vsi intervjuvani starši podpirajo vključitev vzgojiteljic v žalovanje otroka. Večina intervjuvanih staršev je tako vključevanje vzgojiteljev pogrešala. Starši sami niso dajali pobude, ker so se soočali s svojim žalovanjem in v takih trenutkih se niso čutili kompetentne, da vzgojiteljice obremenjujejo s tem. Vsi intervjuvani starši so se z otroki pogovorili o dogodku in o izgubi, ki jo je otrok utrpel. Izbrali so način, ki je bil njim v tistem trenutku najbolj blizu. 
Na drugi strani se večina intervjuvanih vzgojiteljic čuti kompetentne za vključitev v proces žalovanja pri otroku, vendar se samoiniciativno nobena izmed intervjuvanih vzgojiteljic ni aktivno vključila v proces žalovanja otroka v svojem oddelku. Iz raziskave je razvidno, da se vzgojiteljice pogovora o smrti dotaknejo priložnostno oz. če se v oddelek vključi žalujoči otrok. Nobena od intervjuvanih vzgojiteljic pa tematike ni obravnavala pred dogodkom oz. pred sprejetjem žalujočega otroka v skupino. Vse intervjuvane vzgojiteljice so poučene, da obstaja otroška literatura z omenjeno tematiko, uporabili pa sta jo le dve od petih vzgojiteljic. Ena vzgojiteljica ni obravnavala teme smrti v oddelku ne pred dogodkom ne po dogodku, ker otroka  nista kazala znakov stiske in ju ni želela po nepotrebnem vznemirjati. Naknadno pa je ugotovila, da če bi ji narava sama ponudila možnost v obliki mrtve živali ipd., pa bi zagotovo izkoristila situacijo za pogovor o smrti.</dc:description><dc:publisher>[C. Gogala]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-09-12 03:12:08</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>94999</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 373.2:159.942(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 11681097</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
