<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Optično vlakenske sonde za fluorimetrijo</dc:title><dc:creator>Lavrič,	Blaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Batagelj,	Boštjan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Fluorimetrija</dc:subject><dc:subject>Optične sonde</dc:subject><dc:subject>Optično vlakno</dc:subject><dc:subject>Fluorescenca</dc:subject><dc:description>V zaključni nalogi so predstavljene vlakenske sonde, s katerimi je moč meriti oddajne fotone, kateri se odbijajo iz obsevane površine ali obsevane kemijske spojine. Sonde so podaljšek optičnega vlakna in se nahajajo na samem koncu samega vlakna. 
V uvodu je predstavljena fluorimetrija, s pomočjo katere kvantitativno zbiramo vrednosti fluorescencnih spojin v kemiji, biomedicini ali kliničnih raziskavah. Nekatere spojine imajo lastnosti fluorescence, to pa lahko izkoristimo za merjenje koncentracije snovi s fluorescentnimi lastnostmi. To metodo imenujemo fluorimetrija.
Sledi pregled samega optičnega vlakna, ki predstavlja osnovni vir prenosa vzbujane svetlobe ter prenos odbite svetlobe iz spojine, pregled in opis prenosa moči med optičnimi vlakni. Peto poglavje opisuje optične sonde, ki se uporabljajo med meritvami. Delijo se na enorodovne optične sonde, pri katerih se uporablja eno samo optično vlakno. To vlakno je uporabljeno za prenos oddajne svetlobe, s katerim vzbujamo spojine in kot sprejemno vlakno, s katerim sprejemamo odbite fotone iz kemijske spojine. Uporabne so predvsem, ko je pričakovano razmerje signal - šum večje, in za merjenje manjših površin.  Druga vrsta sond, ki so uporabljene v meritvah, so večjedrne optične sonde. Bistvena razlika med njimi in enojedrnimi sondami je uporaba dveh optičnih vlaken. Eno vlakno se uporablja za oddajanje vzbujane svetlobe, drugo vlakno pa za sprejem odbite svetlobe iz obsevane površine. Zbirna učinkovitost dvo – vlakenske sonde se zmanjša v primerjavi z eno – vlakensko sondo, saj je zbiranje podatkov odvisno od prekrivanja površin oddajne in sprejemne svetlobe. Tretja možnost za meritve pa je uporaba optičnih snopov, kjer se več optičnih vlaken uporabi za vzbujanje in sprejemanje.
Šesto poglavje opisuje meritvi, blokovni načrt meritev, slikovni prikaz postavitve elementov ter samo predstavitev in razlago meritev.
V zaključku so povzeti glavni izsledki teoretičnega in praktičnega dela, ki so bili doseženi med diplomskim delom.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-07-05 11:15:09</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>92822</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 38341</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
