<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv nanomaterialov na sprožitev fosfolipidoze in vitro na primeru izbranih celičnih linij</dc:title><dc:creator>Kononenko,	Veno	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Drobne,	Damjana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Erman,	Andreja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>avtofagija</dc:subject><dc:subject>celice</dc:subject><dc:subject>fosfatidilholin</dc:subject><dc:subject>fosfolipidoza</dc:subject><dc:subject>genotoksičnost</dc:subject><dc:subject>lamelarna telesa</dc:subject><dc:subject>metabolizem lipidov</dc:subject><dc:subject>nanomateriali</dc:subject><dc:subject>nanotoksikologija</dc:subject><dc:subject>pljučni surfaktant</dc:subject><dc:subject>velikost delcev</dc:subject><dc:description>V doktorskem delu nas je zanimal biološki vpliv izbranih nanomaterialov, ki se lahko uporabljajo za medicinske namene. Vpliv nanomaterialov smo testirali s pasjimi ledvičnimi celicami MDCK in s človeškimi pljučnimi celicami A549 z lastnostmi alveolarnih celic tipa II. Glavni namen doktorskega dela je bil preveriti, ali lahko nanomateriali v izbranih celicah sprožijo nastanek fosfolipidoze (prekomerno znotrajcelično kopičenje fosfolipidov v lamelarnih telesih) kot enega zgodnjih znakov škodljivega vpliva nanomaterialov. Poleg tega smo želeli preveriti, ali so biološki vplivi nanomaterialov odvisni od njihove velikosti ter od njihovega raztapljanja. Na celicah MDCK, ki smo jih izpostavili necitotoksičnim koncentracijam nanodelcev ZnO, mikrodelcev ZnO in cinkove soli ZnCl2, smo zaznali poškodbe DNA le pri nanodelcih ZnO. Z merjenjem raztapljanja ZnO smo ugotovili, da sproščanje cinkovih ionov v gojišče za celice ni zadostno, da bi z njim lahko razložili škodljive vplive nanodelcev ZnO na celice. Z barvilom LipidTOX™ phospholipidosis, ki v celici obarva s fosfolipidi bogate organele, in ki se uporablja za testiranje potenciala za sprožitev fosfolipidoze, smo ugotovili, da kljub kvarnemu delovanju nanodelci ZnO ne sprožijo fosfolipidoze v celicah MDCK, kakor tudi ne v človeških pljučnih celicah A549. V celicah MDCK ni nobeden od izbranih nanomaterialov sprožil povečane količine s fosfolipidi bogatih organelov. V celicah A549 pa so nanodelci γ-Fe2O3+SiO2 sprožili povečano vsebnost s fosfolipidi bogatih organelov, povečano vsebnost fosfatidilholina in povečano vsebnost organelov, ki sodelujejo pri biogenezi lamelarnih teles. Vendar pa se je količina lamelarnih teles v izpostavljenih celicah A549 zmanjšala, povečala pa se je vsebnost avtofagnih vakuol, ki so pogosto vsebovale poškodovana lamelarna telesa, namenjena razgradnji. Rezultati na celicah A549 so pokazali, da nanodelci γ-Fe2O3+SiO2 vplivajo na metabolizem lipidov, na biogenezo lamelarnih teles in na zniževanje površinske napetosti kapljevine nad celicami. Kljub temu, da so naši rezultati pokazali, da pojav fosfolipidoze ni ustrezen indikator zgodnjih kvarnih vplivov nanomaterialov v celicah MDCK in A549, smo pokazali, da lahko nanomateriali pri necitotoksičnih koncentracijah sprožijo poškodbe DNA ter da lahko ovirajo pomembne funkcije celic.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-06-05 07:58:54</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>92500</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 130729</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 11753300</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
