<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Dovoljenost dokazov, izvorno pridobljenih za namene kazenskega postopka v tujini</dc:title><dc:creator>Hudobivnik,	Lea	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gorkič,	Primož	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>dovoljenost dokazov pridobljenih v tujini</dc:subject><dc:subject>Evropska unija</dc:subject><dc:subject>harmonizacija</dc:subject><dc:subject>načelo vzajemnega priznavanja</dc:subject><dc:subject>Evropski nalog za prijetje in predajo</dc:subject><dc:subject>Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ</dc:subject><dc:subject/><dc:subject>Direktiva 2014/41/EU</dc:subject><dc:subject>judikatura Vrhovnega sodišča Republike Slovenije</dc:subject><dc:description>Magistrsko diplomsko delo v drugem poglavju obsega opis razvoja delovanja Evropske unije (v nadaljevanju EU) na kazenskopravnem področju. Ta se v obsežnem delu nanaša na opis instrumentov, s katerimi je EU postopoma prešla od ideje harmonizacije predpisov na tem področju k načelu vzajemnega priznavanja. Na podlagi tega načela si EU prizadeva k uvedbi minimalnih skupnih standardov na področju zbiranja dokazov, ki so zbrani v drugi državi članici in, ki naj veljajo za vse države članice EU. 

Navedeni instrumenti se nanašajo predvsem na fazo zbiranja dokazov, ne dajo pa konkretnega odgovora na vprašanje, ali bo tako zbran dokaz v državi, kjer poteka sojenje tudi dovoljen. Zato ostaja odgovor na vprašanje dovoljenosti dokazov (tudi tistih, ki pridejo iz tujine) v okviru suverenosti vsake države in je odvisen od posamezne ureditve kazenskega postopka v državah članicah ter presoje sodnika, ki v konkretnem primeru sodi. S tem pa ostaja negotovost, ali bo dokaz v državi sojenja dovoljen. V tretjem poglavju zato sledi predstavitev judikature Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede ključnih vprašanj, ki se v zvezi z vprašanjem dovoljenosti dokazov iz tujine postavljajo.

Iz predstavljene judikature je razvidno, da se ureditve kazenskih postopkov med državami članicami razlikujejo. Ker skupni minimalni standardi na področju zbiranja dokazov ne zadoščajo za gotov odgovor na vprašanje, ali bo dokaz v državi sojenja dovoljen, se EU trudi raziskati možnosti za uvedbo minimalnih standardov tudi na področju dovoljenosti dokazov. Četrto poglavje zato obsega možne rešitve glede vprašanja dovoljenosti dokazov, pridobljenih v drugi državi članici EU.</dc:description><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-05-06 07:15:07</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>92247</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 68692</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 15574097</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
