Učinek stopnjevane aktivnosti pri kronični nespecifični bolečini v križuHrvatin, Ivana (Avtor) Hlebš, Sonja (Mentor) diplomska delafizioterapijastopnjevana aktivnostkronična nespecifična bolečina v križuoperantno pogojevanjeprotokol vadbeUvod: Bolečina v križu je ena najpogostejših zdravstvenih težav v razvitem svetu, ki je povezana z nezmožnostjo, slabšo kvaliteto življenja, čustvenimi težavami in odsotnostjo od dela. Pri večini pacientov se bolečina prekine že v akutni oziroma subakutni fazi, v 2-7% primerov pa napreduje v kronično faze. Za zdravljenje kronične bolečine se najpogosteje uporablja telesna vadba. Stopnjevana aktivnost je oblika telesne aktivnosti pri kateri se izvaja stopnjevan program vadbe s principi operantnega pogojevanja, stopnjevanje pa je časovno opredeljeno. Namen: Namen diplomskega dela je bil sistematično pregledati študije, ki so preučevale učinkovitost protokola stopnjevane aktivnosti pri zdravljenju kronične nespecifične bolečine v križu. Metode dela: V diplomskem delu smo uporabili časovni okvir od leta 2004 in 2015. Literatura je bila iskana v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku s ključnimi besedami: graded activity, graded exercise, graded activity protocol, chronic low back pain, activity grading therapy, physiotherapy. Za iskanje literature smo uporabili spletne podatkovne baze PEDro, Medline, CINAHL, Science direct in Cochrane. Analiziranih je bilo 72 člankov, ki smo jih ocenili po lestvici PEDro. Rezultati: V pregled literature je bilo vključenih 7 študij, 4 so stopnjevano aktivnost primerjale z običajno fizioterapijo, 2 z drugo obliko aktivne vadbe in ena s soočanjem s strahom pred aktivnostjo. Po vseh protokolih vadb se je pacientom zmanjšala bolečina in izboljšala nezmožnost. Rezultati so bili pri vseh meritvah statistično in klinično nepomembni. Poleg tega se je pacientom skrajšal čas bolniškega staleža in zmanjšala stopnja kineziofobije. Rezultati teh dveh merite kažejo na statistično in klinično pomembno prednost stopnjevane aktivnosti. Razprava in zaključek: Rezulatati so pokazali, da stopnjevana aktivnost ni učinkovitejša od drugih vrst terapije pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju nezmožnosti. Boljši, tako kratkoročen kot dolgoročen, učinek stopnjevane aktivnosti je opazen pri zmanjšanju kineziofobije in skrajšanju bolniškega staleža. Smiselno bi bilo, da bi fizioterapevt pri izbiri programa terapije upošteval tudi stopnjevano aktivnost, kot obliko terapije, ki je primerna za delovno aktivne paciente in paciente z veliko straha pred aktivnostjo. [I. Hrvatin]20172017-03-26 07:20:03Diplomsko delo/naloga91234VisID: 65696COBISS_ID: 5237099sl