<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Edukacija o telesni dejavnosti in kakovost življenja starejših bolnikov s sladkorno boleznijo</dc:title><dc:creator>Poljanec Bohnec,	Milenka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zorc-Maver,	Darja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Pongrac Barlovič,	Draženka	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>sladkorna bolezen tipa 2</dc:subject><dc:subject>socialnopedagoški model obravnave</dc:subject><dc:subject>kvaliteta življenja</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Telesna dejavnost bistveno pripomore k boljši urejenosti sladkorne bolezni, boljši samopodobi in kvaliteti življenja. Kljub temu se načinu izvajanja telesne dejavnosti, predvsem pa motivaciji za redno gibanje v obstoječih programih za edukacijo bolnikov s sladkorno boleznijo trenutno posveča malo prostora. Še najmanj pa je znanega o tem, kako približati redno gibanje starejšim bolnikom, ki imajo praviloma že pridružene okvare gibal in krhkejšo socialno mrežo, kar lahko pomembno oteži gibanje starejši populaciji. Zato je bil namen pričujoče raziskave analizirati vpliv strukturirane edukacije o izvajanju redne telesne dejavnosti starejših bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 na učinkovitejše vodenje sladkorne bolezni, višjo kakovost življenja in manjše tveganje za razvoj depresije. Metode: V raziskavi, izvedeni na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, je v letih 2015 in 2016 sodelovalo 42 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, starejših od 65 let. Naključno smo jih razdelili v raziskovalno in v kontrolno skupino. Preiskovanci v raziskovalni skupini so bili deležni edukacije o pomenu telesne dejavnosti v trajanju 60 minut. Seznanili smo jih o količini priporočenega izvajanja aerobne in anaerobne telesne dejavnosti. Predvsem smo želeli okrepiti anaerobno telesno dejavnost, zato so sodelovali pri praktičnem poskusu izvajanja vaj. Za spodbudo so prejeli elastični trak. Prav tako so prejeli opis in sliko različnih anaerobnih vaj (z elastičnim trakom, z utežmi idr.). Čas spremljanja preiskovancev je bil 8 tednov. Za obe skupini smo izvedli analizo metabolnih izidov zdravljenja (hemoglobina A1c, lipidograma, krvnega tlaka), meritve ITM in sestave telesa (skeletnega mišičja, visceralne maščobe in telesne maščobe), subjektivne ocene izvedene telesne dejavnosti, kajenja in uživanja alkohola, oceno kakovosti življenja in oceno tveganja prisotnosti depresije z validiranimi vprašalniki. Rezultati: V raziskovalni skupini (starost 65 ± 3,34 let) ni bilo statistično pomembnega zvišanja aerobne ali anaerobne telesne dejavnosti po 8 tednih. Prav tako v kontrolni skupini (starost 67 ± 3,73 let) ni bilo spremembe v količini izvajanja anaerobne ali aerobne telesne dejavnosti. Prav tako ni bilo izboljšanja srčno-žilnih dejavnikov tveganja (telesne mase, sestave telesa, krvnega tlaka, HbA1c). Ni bilo učinka na kakovost življenja in tveganje za pojav depresije (za vse, p&gt;0.05) v raziskovalni in kontrolni skupini. V raziskovalni skupni je povprečje spremenljivke, ki odraža vsesplošno kakovost življenja, pri prvem obisku enaka 58,4 pri standardnem odklonu 14,2. Pri drugem obisku pa 57,8 pri standardnem odklonu 16,1. Razlika je bila statistično neznačilna (p = 0,374). V kontrolni skupini je pri prvem obisku vrednost spremenljivke, ki odraža vsesplošno kakovost življenja 59,4 pri standardnem odklonu 12,0, pri drugem obisku pa 61,5 pri standardnem odklonu 14,6. Razlika pa podobno kot pri raziskovalni ni statistično značilna (p = 0,228). V raziskovalni skupini je pri vstopu v raziskavo ocena tveganja za prisotnost depresije bila podobna kot v kontrolni skupini ( 5,75 ± 5,01 vs. 5,14 ± 4,45, p = 0,591). Prav tako ni bilo pomembne spremembe v tveganju za depresijo po 8-ih tednih raziskave (6,00 ± 6,60 vs. 4,92 ± 5,95, p=0,646). Zaključek: Z novo oblikovanim programom strukturirane edukacije, pripravljenim po priporočilih uveljavljenih mednarodnih smernic, pri starejših bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 nismo uspeli povečati telesne dejavnosti, zato nismo opazili izboljšanja v parametrih srčno-žilnih dejavnikov tveganja niti v kvaliteti življenja. Ključno vprašanje, ki ostaja za nadaljnje znanstveno raziskovalno delo je, kako starejše bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2, motivirati za izvajanje redne telesne dejavnosti.</dc:description><dc:publisher>[M. Poljanec Bohnec]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-10-01 02:26:29</dc:date><dc:type>Magistrsko delo</dc:type><dc:identifier>85972</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 376(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 11195465</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
