Obravnava učencev s primanjkljaji na področju učenja aritmetike v tretjem triletju osnovne šoleMlakar, Blanka (Avtor) Kavkler, Marija (Mentor) Polak, Alenka (Komentor) učenci s primanjkljaji na področju učenja aritmetikeRezultati raziskave TIMSS 2011 za Slovenijo ter vsakoletno nacionalno preverjanje znanja v OŠ pokažejo na najnižje matematične dosežke pri učencih v Pomurski regiji. Rezultati nacionalnega preverjanja znanja izpostavijo še dve pomembni dejstvi, in sicer da rezultati močno korelirajo s socialno-ekonomskimi dejavniki družine ter da učenci s posebnimi potrebami po učnih dosežkih pri matematiki pomembno zaostajajo za vrstniki. Slovenski osnovnošolski učitelji zaznavajo, da imajo učenci veliko težav z učenjem aritmetike, in sicer z učenjem poštevanke, z računskimi operacijami, ulomki, enačbami ter z izrazi s spremenljivkami. Učenci s primanjkljaji na področju učenja aritmetike (v nadaljevanju PPUA) imajo pogosto aritmetično proceduralne težave, slabše razvite zaznavne sposobnosti, šibko razvito konceptualno znanje, slabše pomnjenje, vizualno-prostorske težave, slabše razvite jezikovne sposobnosti, slabše razvite finomotorične sposobnosti in motnje pozornosti. Proceduralno znanje se čez leta šolanja nadgrajuje preko avtomatizacije aritmetičnih dejstev in postopkov z vajo in mehanično vadbo ali pa z neposrednim učenjem strategij. Veliko učencev s PPUA ima težave že pri avtomatizaciji osnovnih aritmetičnih postopkov, te težave se stopnjujejo v tretjem triletju, kjer morajo obvladati kompleksnejše aritmetične postopke, kot sta računanje z ulomki in drugimi racionalnimi števili ter reševanje enačb. Osnovni cilj dela z učenci s PPUA je razvoj takih metod in pristopov, ki vsaj kompenzirajo učne težave, če jih že popolnoma ne odpravijo. To poudarja tudi posodobljeni učni načrt za matematiko (2011), ki navaja, da je učencem s posebnimi potrebami treba prilagoditi učenje matematike, uporabiti drugačen didaktični pristop in tudi drugačen dostop do tehnologije kot preostalim učencem. Učencem s PPUA pri pouku pomagamo s pomočjo strategij dobre poučevalne prakse, direktnega poučevanja matematike, timskega poučevanja, kooperativnih (sodelovalnih) oblik učenja, verbalizacije reševanja nalog, prav tako pa tudi s pomočjo didaktičnih pripomočkov ter z učenjem metakognitivnih strategij. Domači in tuji avtorji priporočajo izvajanje dodatne strokovne pomoči (v nadaljevanju DSP) za učence s posebnimi potrebami znotraj razreda oz. oddelka, s strategijami sodelovalnega učenja in poučevanja, saj na ta način učenci s PPUA napredujejo na učnem področju ter postajajo bolj samozavestni, ra¬zvijajo socialne spretnosti in krepijo odnose z vrstniki. Temeljni namen naše raziskave je bil oblikovati, izvesti in analizirati trening za izboljšanje aritmetičnega proceduralnega znanja za skupino učencev s PPUA, ki je temeljil na izvajanju dodatne strokovne pomoči, na strategiji timskega poučevanja učiteljice matematike in izvajalke DSP ter vrstniškega sodelovalnega učenja. Učiteljica matematike je poučevala po metodah dobre poučevalne prakse z izbiro sistematičnih in kakovostnih strategij poučevanja ter z izvajalko DSP izvedla 20 do 25 ur timskega pouka v 7., 8. in 9. razredu, v katerih so bili vključeni učenci s PPUA. Izvajalka DSP je izvedla med 20 in 32 ur individualne in pomoči v paru v okviru DSP za vsakega učenca s PPUA, ob tem pa so bili ti učenci še vključeni v organizirano vrstniško sodelovalno učenje v obsegu 10 ur. Raziskava je primer multiple študije primera s strategijo kliničnega poučevanja. V vzorec je bilo vključenih 8 učencev s PPUA iz 7., 8. in 9. razreda in 39 učencev vrstnikov brez PPUA iz istih razredov. V raziskavi so bili uporabljeni različni merski instrumenti, s katerimi smo ugotavljali aritmetično proceduralno znanje ter usvojene učne cilje iz aritmetike v skladu z učnim načrtom. Numerične rezultate preizkusov smo predstavili tabelarično vključno s primerjavo rezultatov skupine učencev s PPUA in skupine učencev brez PPUA ter jih analizirali s pomočjo deskriptivne statistike ali testiranja razlik med dosežki skupine učencev s PPUA in vrstnikov brez PPUA s t-preizkusom za neodvisne vzorce s pomočjo računalniškega programa SPSS. Kvalitativno pa smo interpretirali dosežene cilje iz učnega načrta učencev s PPUA, ter evalvirali izvajanje DSP, timskega pouka, sodelovanja s starši in sodelovalnega vrstniškega učenja. Analiza začetne ocene funkcioniranja skupine učencev s PPUA je pokazala, da so učenci od začetka osnovnošolskega izobraževanja izkazovali težave na področju razvoja številskih predstav, šibkejšega delovnega in semantičnega spomina, ki je oviral normalen priklic dejstev in postopkov, na področju predelovanja informacij (vizualno-spacialne primanjkljaje) ter konceptualnega znanja, ki se je izražalo v slabšem razumevanju pojmov in postopkov. Primerjava rezultatov pred in po treningu je pokazala, da so učenci s PPUA imeli v obeh primerih slabše razvito aritmetično proceduralno znanje, slabše avtomatizirana aritmetična dejstva in postopke, počasneje in manj fleksibilno so uporabljali aritmetična dejstva in postopke ter statistično manj natančno in redkeje so s pravilnimi strategijami reševali besedilne naloge, od skupine učencev brez PPUA. Največji razkorak v aritmetičnem proceduralnem znanju med skupinama smo opazili na področju številskih predstav, reševanja enačb in obvladovanja računskih operacij. Obe skupini učencev z in brez PPUA sta izboljšali svoje rezultate na področju avtomatizacije in fleksibilne uporabe aritmetičnih dejstev in postopkov, pri tem so učenci s PPUA povprečno veliko bolj napredovali od druge skupine, na področju reševanja besedilnih nalog pa smo minimalni napredek zasledili le pri skupini učencev s PPUA. Pet od osmih učencev s PPUA je po treningu popolnoma usvojilo 70 % ali več minimalnih standardov znanja, ostalih 30 % pa delno. Dva učenca nista niti delno usvojila vseh minimalnih standardov znanja. Učenci s PPUA so imeli največ težav z usvajanjem ciljev iz urejanja ulomkov, z računskimi operacijami z racionalnimi števili (še posebej neuspešni so bili v računski operaciji deljenja) in z reševanjem besedilnih nalog z racionalnimi števili in linearnimi enačbami. Rezultati analize izvajanja DSP, timskega poučevanja in vrstniškega sodelovalnega učenja so pokazali, da so učenci s PPUA bili z vso pomočjo zelo zadovoljni, da sta izvajalki timskega pouka največkrat izbrali alternativni tip timskega poučevanja in poučevanje v paru, redkeje pa pravo timsko poučevanje ter da ima timsko poučevanje veliko prednosti za učence in učitelje. Pričujoča raziskava je model obravnave učencev s PPUA, ki izkorišča vire, dosegljive v sistemu, kot jih predvideva model »odziv na obravnavo«. S pomočjo dobre poučevalne prakse učiteljice matematike pri pouku, intenzivne sistematične obravnave pri urah DSP, s timskim poučevanjem učiteljice matematike in izvajalke DSP, z drugo učno pomočjo (kot je dopolnilni pouk ter individualna in skupinska pomoč) in vrstniškim sodelovalnim učenjem so učenci dosegli napredek v aritmetičnem proceduralnem znanju. Ob tem pa se učenci s PPUA naučijo še samostojnosti, organiziranosti, krepijo čustveno stabilnost, dvigujejo samopodobo in izboljšujejo svoj položaj v družbi. Menimo, da je opisani trening primeren tudi za učence, ki imajo poleg specifičnih primanjkljajev na področju aritmetike še druge specifične težave, kot je pogosto disleksija, motnje pozornosti in koncentracije (pojav komorbidnosti) ter za učence s PPUA, ki prihajajo iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom in nižjo izobrazbeno strukturo staršev. Izsledki te raziskave imajo veliko uporabno vrednost za pedagoško prakso na področju specialne in rehabilitacijske pedagogike in matematike. Izvedena celostna obravnava učencev s PPUA v tretjem triletju, je model intenzivnega treninga, ki ga v sodelovanju izvajajo specialni in rehabilitacijski pedagogi in učitelji matematike, pri tem pa še vključijo vrstnike.20162016-09-23 02:39:22Magistrsko delo85742COBISS_ID: 11176265sl