Komisija za resnico in pričevanje Rigoberte Menchú Tum v antropološki presojiKralj, Gašper (Avtor) socialna antropologijaantropologija nasiljakritika humanitarnega diskurzaGvatemalakomisije za resnicoV članku bomo skozi analizo komisije za resnico, kot standardne procedure v deželah na prehodu iz avtoritarnih v demokratične režime, in pričevanja Rigoberte Menchú Tum, danes verjetno najbolj znane staroselke v Latinski Ameriki, izpostavili dva povezana problema strateških uprizoritev nasilja in terorja. Na eni strani, kako osebna pričevanja, avtobiografski narativi in oralne zgodovine delujejo v kulturni konstrukciji nasilja in terorja, ter kako sta nasilje in teror skozi imputacijo neinteligibilne bolečine v oficielne zgodovine narodov-držav postala del vsakdanje družbene realnosti in evrocentrične percepcije nekdanjih kolonij. Z drugimi besedami, zakaj pri branju obsežnega poročila komisije za resnico dobimo vtis, da je bila administracija množične smrti nad staroselci neizogibna. Po drugi strani ne bi bilo smotrno, da spregledamo, kako so takšne reprezentacije nasilja na odpornaletele ravno v družbah z alternativnimi zapuščinami in viri komunalne adoptacije. Na pričevanju Rigoberte Menchú si lahko zastavimo vprašanje, kako individualna pričevanja vstopajo v širše zgodovinske kontra-narative in kaj s tem delajo. V nasprotju z intelektualno dinamiko v Mehiki, kjer so antropologiv skladu s politično ideologijo indigenizma staroselsko izkušnjo uspešno imputirali v nacionalno dediščino mestico-nacije že v 20. in 30. letih, je vzporedni proces ladinoizacije v Gvatemali naletel na aktivni odpor majevskih intelektualcev in podpornih aktivistov. Ker pa se je ikona njihovega odpora, znotraj kognitivnih omejitev in institucionalnih norm humanitarnih organizacij, transformirala v paradigmatsko žrtev, jo je to oddaljilo od popularnega gibanja20052014-07-11 12:59:12Delo ni kategorizirano7906UDK: 316:39(728.1)ISSN pri članku: 0352-3608COBISS_ID: 24549981sl