Stabilnost so-avtorskih bločnih modelovCugmas, Marjan (Avtor) Ferligoj, Anuška (Mentor) razvrščanjebločno modeliranjeRandov indeksstabilnostznanstveno sodelovanjeso-avtorska omrežjaSodelovanje v znanosti igra pomembno vlogo tako v produkciji, kot v deseminaciji znanstvenega védenja. Čeprav so njegove meje težko določljive, je pogosto operacionalizirano skozi so-avtorstva znanstvenih bibliografskih enot, ki predstavljajo enega poglavitnih formalnih rezultatov znanstvenega sodelovanja. Iz osebnih bibliografij raziskovalcev je mogoče ustvariti tako imenovana so-avtorska omrežja, ki omogočajo preučevanje povezanosti nekaterih značilnosti raziskovalcev z vzorci vzpostavljanja so-avtorskih povezav, na ravni celotnega omrežja pa tudi ugotavljanje strukture tovrstnih omrežij. Z analizo so-avtorskih omrežij štirih znanstvenih disciplin v štirih petletnih obdobjih so Kronegger et al. (2011) z bločnim modeliranjem potrdili domnevo o strukturi tipa več-centrov—semi-periferija—periferija. Pričujoče delo analizo razširja na skoraj vse znanstvene discipline, kot jih opredeljuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) in poleg strukture sodelovanja v znanosti naslovi še vprašanje stabilnosti znanstvenih sodelovanj skupin raziskovalcev glede na pripadnost vedi. Struktura so-avtorskih omrežij slovenskih raziskovalcev je preverjena z metodo neposrednega pred-določenega bločnega modeliranja, za merjenje stabilnosti dobljenih skupin raziskovalcev v času pa so vpeljane različne prilagoditve popravljenega Randovega indeksa. V kontekstu preučevanja so-avtorskih omrežij v dveh časovnih obdobjih, enote navadno prihajajo v omrežje (npr. mladi raziskovalci) ali ga zapuščajo (npr. upokojitev), kar pomeni, da je razvrščanje (bločno modeliranje) v prvem in v drugem časovnem obdobju izvedeno na dveh različnih množicah enot. Prilagojeni Randovi indeksi omogočajo primerjanje podobnosti dveh razvrstitev, ki sta izračunani na dveh množicah enot, kjer je ena množica enot podmnožica druge množice enot, združevanje in deljenje skupin v času pa različno vplivata na vrednost predstavljenih koeficientov. Predpostavljena struktura omrežja več-centrov—semi-periferija—periferija je značilna za vse analizirane discipline. Povprečna velikost dobljenih centrov je statistično značilno (p < 0,05) večja v prvem obdobju (5,6 raziskovalcev), v primerjavi z drugim obdobjem (4,4 raziskovalci). Glede na področje raziskovanja pa je povprečna velikost centrov statistično značilno (p < 0,05) višja v naravoslovno-tehniških disciplinah (4,6 raziskovalcev), kakor v družboslovno-humanističnih disciplinah (3,8 raziskovalcev). Stabilnost skupin raziskovalcev na ravni disciplin je relativno nizka in je prej posledica mnogih kratkoročnih sodelovanj, kakor prisotnosti deljenja raziskovalnih skupin. Na ravni ved je povprečna stabilnost disciplin statistično značilno večja v vedah Tehnika in Medicina v primerjavi s Humanistiko, medtem ko med združenimi vedami v skupini naravoslovno-tehniških ved in družboslovno-humanističnih ved ni razlike v povprečni stabilnosti dobljenih centrov.20152015-11-13 13:43:44Magistrsko delo/naloga73442VisID: 31521sl