Metodologija obvladovanja odpora do sprememb pri projektih razvoja informacijskih sistemovVrhovec, Simon (Avtor) Krisper, Marjan (Mentor) informacijski sistemiodpor deležnikovrazvoj informacijskih sistemovagilne metodeorganizacijska tveganjaobvladovanje tveganjagenti spremembmnenjski voditeljiuspeh projektovštudija primeraDelež neuspešnih projektov razvoja informacijskih sistemov ostaja razmeroma visok kljub naraščajočim vlaganjem v informacijske sisteme in njihovemu velikem pomenu za sodobne organizacije. Eden izmed kritičnih razlogov za tako visok delež neuspešnih projektov razvoja informacijskih sistemov je odpor do sprememb. Organizacije so se z odporom do sprememb soočale že pred pojavom prvih računalnikov, saj je to naravna reakcija ljudi na spremembe. S pojavom računalnikov in vpeljevanjem informacijskih tehnologij v organizacije je odpor postal še bolj problematičen in opazen, saj so spremembe v organizacijah zaradi hitro razvijajoče se tehnologije vse pogostejše. Danes, po več desetletjih od prvih vpeljav informacijske tehnologije v organizacije in preučevanja odpora do sprememb, predstavlja odpor do sprememb še vedno trd oreh, saj se pojavlja praktično pri vseh projektih razvoja informacijskih sistemov. Na področju razvoja informacijskih sistemov je bil odpor uporabnikov preučevan iz različnih zornih kotov in zanj so bile predlagane teoretične razlage ter kontrolni seznami. Obvladovanje odpora je kljub temu relativno nezrelo in slabo raziskano. Že samo razumevanje odpora s strani managementa naj bi bilo dovolj za njegovo uspešno obvladovanje, odpor pa se tipično obvladuje skupaj z ostalimi tehničnimi in organizacijskimi tveganji projektov razvoja informacijskih sistemov. Tega problema smo se v disertaciji lotili na več načinov. Najprej smo opredelili koncept odpora deležnikov. V raziskavah informacijskih sistemov široko uveljavljeni koncept odpor uporabnikov je namreč zavajajoč, saj do odpora ne prihaja zgolj pri končnih uporabnikih razvitega informacijskega sistema, temveč pri vseh projektnih deležnikih. Nato smo razvili teoretični model organizacijskih tveganj, ki trdi, da so organizacijska tveganja bistveno kompleksnejša od tehničnih. Za učinkovito obvladovanje organizacijskih tveganj je tako potrebno identificirati ne-trivialne temeljne vzroke, saj sicer obstaja možnost, da se ukrepi za obvladovanje organizacijskih tveganj nanašajo zgolj na simptome namesto na njihove temeljne vzroke. Skladno s teoretičnim modelom organizacijskih tveganj smo razvili dvofazni model obvladovanja odpora s fokusnimi skupinami. Raznolike teoretične razlage in kontrolne sezname iz literature na področju raziskav informacijskih sistemov smo konsolidirali ter razvili nov kontrolni seznam virov odpora. Tudi raziskave s področij uspeha informacijskih sistemov in uspeha projektov smo konsolidirali ter razvili nov model uspeha projektov razvoja informacijskih sistemov. Predlagani kontrolni seznam in predlagani model uspeha projektov razvoja informacijskih sistemov se uporabljata v prvi fazi predlaganega modela obvladovanja odpora s fokusnimi skupinami. Predlagani teoretični model organizacijskih tveganj in predlagani model obvladovanja odpora s fokusnimi skupinami sta bila evalvirana v študiji primera na projektu razvoja informacijskega sistema za proces kreditov v Banki BB (ime banke je fiktivno zaradi zagotavljanja anonimnosti). Z aplikacijo teoretičnega modela organizacijskih tveganj na odpor deležnikov smo v študiji primera potrdili, da imajo lahko organizacijska tveganja ne-trivialne temeljne vzroke, kar pomeni, da obstoječi pristopi obvladovanja tveganj v projektih razvoja informacijskih sistemov temeljijo na pomanjkljivi teoriji organizacijskih tveganj. V študiji primera smo tudi pokazali, da predlagani model obvladovanja odpora s fokusnimi skupinami nadgrajuje obstoječe pristope za obvladovanje organizacijskih tveganj in omogoča pridobivanje poglobljenih informacij, ki managementu omogočajo pripravo ustreznih ukrepov za obvladovanje odpora. Prestop iz tradicionalnih k agilnim metodam pomeni večjo fleksibilnost ter vključenost končnih uporabnikov v razvoj informacijskih sistemov in raziskave kažejo izboljšanje uspeha projektov razvoja informacijskih sistemov. Agilne metode so bile prvotno namenjene manjšim projektom razvoja programske opreme, a se zanimanje za njihovo uporabo pri večjih projektih razvoja v zadnjih letih naglo povečuje. Kljub temu je to področje še relativno nezrelo in delež uspešnih večjih projektov ostaja majhen. Obstoječi modeli za vrednotenje tradicionalnih metod se opirajo predvsem na njihove tehnične aspekte, redki modeli pa upoštevajo poleg njih tudi socialne. Kljub temu je vrednotenje tradicionalnih metod omejeno na razvojno organizacijo. Agilne metode znižujejo pomen formalne opredeljenosti metodologije razvoja, kar pomeni večjo prilagodljivost agilnih metod. Ta fleksibilnost hkrati pomeni tudi pogosto implicitno vrednotenje metodologije razvoja, saj le redke agilne metode to aktivnost tudi formalno opredeljujejo (npr. retrospektiva sprinta pri Scrumu). Vrednotenje agilnih metod je tako prepuščeno naključju oz. sposobnosti projektne ekipe. Zaradi poudarjenega sodelovanja z naročniškimi organizacijami lahko vrednotenje agilnih metod preseže meje razvojne organizacije in jih vrednoti tudi glede na dejavnike v naročniških organizacijah. Namen vrednotenja tradicionalnih in agilnih metod je optimizacija procesa razvoja informacijskih sistemov. Da bi vrednotenje metodologij razvoja premaknili še bolj k naročniškim organizacijam in njegov namen razširili tudi na obvladovanje odpora, smo v tej disertaciji najprej razvili meta-model sodelovanja razvojnih in naročniških organizacij pri razvoju informacijskih sistemov. Nato smo opredelili koncept stičnih elementov, t.j. elementov agilnih metod in lastnosti informacijskega sistema, s katerimi prihajajo v stik projektni deležniki v naročniških organizacijah. Nazadnje smo z aplikacijo teorij agentov sprememb in mnenjskih voditeljev razvili meta-model vpliva metodologij razvoja informacijskih sistemov na odpor deležnikov. Na tej podlagi smo razvili nov model za vrednotenje stičnih elementov. S predlaganim modelom je možno izboljševanje tistih delov metodologije razvoja, ki lahko vplivajo na odpor deležnikov v naročniških organizacijah. Predlagani model vrednotenja stičnih elementov je bil evalviran v študiji primera na projektu razvoja zdravstvenega informacijskega sistema Think!Med na Marandu (razvojna organizacija) in Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (naročniška organizacija). V študiji primera smo pokazali, da predlagani model vrednotenja stičnih elementov omogoča pridobivanje poglobljenih informacij, ki razvojnim organizacijam omogoča pripravo ukrepov za izboljšanje tistih delov metodologije razvoja, ki lahko vplivajo na odpor deležnikov. Model obvladovanja odpora s fokusnimi skupinami in model vrednotenja stičnih elementov sta bila razvita za uporabo v posameznih projektih razvoja informacijskih sistemov. Zaradi napredka informacijske tehnologije v sodobnih organizacijah le redko najdemo primere izoliranih projektov razvoja informacijskih sistemov, saj so projekti razvoja informacijskih sistemov praktično ves čas v teku. V tej disertaciji smo se lotili te potrebe po kontinuiranemu obvladovanju odpora z razvojem procesa obvladovanja odpora. Predlagani proces je mogoče vključiti tako v procese naročniških kot tudi razvojnih organizacij. Kot del predlaganega procesa je mogoče vključiti model obvladovanja odpora s fokusnimi skupinami, ki je primernejši za naročniške organizacije, in model vrednotenja stičnih elementov, ki je primernejši za razvojne organizacije.[S. Vrhovec]20152015-09-29 05:12:38Doktorsko delo/naloga72673COBISS_ID: 1536555459sl