Razvijanje vzdržljivosti z metodo igre v heterogenem oddelkuBizant, Sara (Avtor) Gregorc, Jera (Mentor) vzdržljivostmetoda igreNamen diplomskega dela je raziskati ustreznost metode igre za razvoj vzdržljivosti v heterogenem oddelku. Preko strokovne literature smo ugotovili, da je za otroka primerna in učinkovita samo vadba, pri kateri si lahko vsak individualno prilagodi njeno intenzivnost. Pri vadbah, kjer to ni mogoče, otrok preobremeni svoj srčno-žilni in dihalni sistem, ki sta v tem obdobju še v fazi razvoja in imata bistveno drugačne značilnosti kot pri odraslem. Odrasli ljudje za razvoj vzdržljivosti uporabljamo več metod. Najpogostejše so tri, in sicer metoda neprekinjenega napora, intervalna metoda in fartlek. Prvi dve ne dopuščata takšnih prilagoditev, ki bi ustrezno učinkovale na razvoj predšolskega otroka. Bolj primerna metoda je fartlek. Učinkovita je le, če jo izvajamo individualno in jo prilagajamo posamezniku. V diplomskem delu ugotavljamo, da je metoda igre tista metoda, ki omogoča individualno prilagoditev posamezniku, hkrati pa jo lahko izvajamo z vso skupino. To drži le, če je igra pravilno zasnovana in izvedena, da ima otrok možnost izvajati naloge v svojem ritmu (hitro ali počasi) in teči dolge ali kratke razdalje. Z raziskovanjem frekvence srca smo želeli ugotoviti, ali so imeli otroci med igro ob istem času možnost individualne prilagoditve. Vzorec je obsegal skupino predšolskih otrok, od teh smo desetim otrokom med vadbo merili srčni utrip. Ta je bila zasnovana po metodi igre s ciljem razvoja vzdržljivosti. Ugotovili smo, da so imeli otroci v istem trenutku popolnoma različne srčne utripe. Natančnejša analiza ni pokazala nobene podobnosti med krivuljami srčnega utripa. Iz analize krivulj srčnega utripa trdimo, da so otroci med igro prilagajali intenzivnost vadbe svojemu telesu. Ugotavljali smo tudi, ali je metoda igre edina učinkovita metoda za razvoj vzdržljivosti za otroke v heterogenem oddelku. To pomeni, da so v skupini skupaj otroci stari 1–3 let ali 3–6 let. Tako različno stari otroci imajo lahko izredno velike razlike ne vseh področjih razvoja (tudi ali predvsem gibalnega in telesnega). Zato nas je zanimalo, ali je možno narediti igro, ki bo zanimiva za vse starostne skupine in bo omogočala individualno prilagajanje napora. Srčni utrip smo zato merili šestletnikom in triletnikom. Mislili smo, da bodo imeli mlajši otroci v povprečju nižji srčni utri od starejših, a se je pokazalo, da razlike niso statistično pomembne. To nas usmerja v razmišljanje, da so otroci, ne glede na starost, delali skladno s svojimi zmožnostmi in sposobnostmi.[S. Bizant]20152015-07-10 22:16:40Diplomsko delo/naloga71709UDK: 373.2.016:796.012.12(043.2)COBISS_ID: 10596937sl