Primerjava lipofekcije in elektroporacije pri vnosu plazmida pEGFP-N1 v človeške mioblaste in vitroKotnik, Nejc (Avtor) Grubič, Zoran (Mentor) Marš, Tomaž (Komentor) gensko zdravljenje lipofekcija elektroporacija mioblasti metode dela analiza podatkovZ vpogledom v človeški genom se je odprla tudi moţnost genskega zdravljenja. Kljub nespornim prednostim, ki bi ga prineslo tako zdravljenje, pa so se, vsaj za zdaj, visoka pričakovanja glede učinkovitosti tega pristopa izkazala za pretirana. Ključni problem pri razvoju genskega zdravljenja predstavlja pot, po kateri bi na ciljan, učinkovit, in varen način dostavili in vnesli genski material v celice ţivega organizma. Danes je sicer ţe v rabi nekaj pristopov, ki omogočajo vnos tujih molekul v notranjost ţivih celic, kot tudi metod za trajno vnašanje genov, vendar pa njihova primernost za rešitev zgoraj omenjenega problema še ni dorečena in je predmet intenzivnih raziskav. V okviru diplomske naloge sem se namenil primerjati učinkovitost in citotoksičnost dveh nevirusnih transfekcijskih metod: lipofekcije in elektroporacije. Lipofekcija je metoda za vnos tujih molekul v celice s pomočjo liposomov - v našem primeru smo uporabili komercialno dostopen kationski lipid Lipofectamine 2000, ki tvori kationske liposome. Pri elektroporaciji pa s pomočjo električnih pulzov povečamo permeabilnost celične membrane, kar posledično olajša vnos tujih molekul v celice. Kot poskusni model smo uporabili primarno kulturo človeških mioblastov, saj skeletna mišičnina predstavlja obetavno tarčno tkivo za in vivo in ex vivo gensko zdravljenje. Mioblaste smo transfecirali z reporterskim plazmidom pEGFP-N1, ki nosi zapis za ojačan zeleno fluorescentni protein. Učinkovitost transfekcije je bila pri obeh metodah pribliţno enaka: največji deleţ uspešno transfeciranih celic pri lipofekciji je znašal 40,9 ± 9,7 %, pri elektroporaciji pa 41,4 ± 14,4 %. Večje razlike smo opazili na ravni citotoksičnosti obeh metod. Citotoksičnost elektroporacijskega protokola, s katerim smo dosegli najvišjo stopnjo transfekcije, je bila skoraj trikrat višja od citotoksičnosti najučinkovitejšega lipofekcijskega kompleksa (21,8 ± 7,8 % pri lipofekciji proti 63,9 ± 8,4 % pri elektroporaciji). Glede na naše rezultate lahko sklepamo, da je lipofekcija zaradi niţje citotoksičnosti primernejša metoda za transfekcijo človeških miolastov in vitro. Elektroporacija pa ima, predvsem zaradi večjih tehničnih moţnosti uporabe, prednost pred lipofekcijo v razmerah in vivo.[N. Kotnik]20112015-07-10 22:01:38Diplomsko delo71127UDK: 542:577.2COBISS_ID: 2947953sl