<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Odnos med partikularnim in univerzalnim skupnim dobrim v luči družbenega nauka Cerkve</dc:title><dc:creator>Grošelj,	Jon	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Globokar,	Roman	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Skupno dobro</dc:subject><dc:subject>partikularno skupno dobro</dc:subject><dc:subject>univerzalno skupno dobro</dc:subject><dc:subject>družbeni nauk Cerkve</dc:subject><dc:subject>ekološka teologija</dc:subject><dc:subject>družbena pravičnost</dc:subject><dc:subject>migracije</dc:subject><dc:subject>okoljske krize</dc:subject><dc:description>Doktorska disertacija Odnos med partikularnim in univerzalnim skupnim dobrim v luči družbenega nauka Cerkve se ukvarja z vprašanjem razmerja med partikularnim (lokalnim) in univerzalnim (globalnim) skupnim dobrim. Avtor analizira razvoj koncepta skupnega dobrega od Aristotela do sodobne katoliške družbene misli ter proučuje, kako se ta koncept aplicira na aktualna vprašanja, kot so ekonomska neenakost, migracije in okoljska kriza.

Osrednji del disertacije temelji na dokumentih, povezanih z družbenim naukom Cerkve (DNC), pri čemer posebno pozornost namenja okrožnicam in drugim cerkvenim dokumentom, ki obravnavajo družbeno pravičnost. Avtor raziskuje, kako se je pojem skupnega dobrega razvijal skozi različne zgodovinske faze, zlasti v obdobju Drugega vatikanskega koncila, in kako sodobna cerkvena misel odgovarja na izzive globalizacije.

V metodološkem delu disertacija uporablja kritično teologijo, korelacijsko metodo in hermenevtični pristop (zlasti po Ricœurju), kar omogoča analizo prepletanja teoloških, filozofskih in družbenih vidikov skupnega dobrega. Poseben poudarek je namenjen vprašanju, ali lahko katoliško razumevanje skupnega dobrega prispeva k reševanju sodobnih globalnih izzivov.

Raziskava ugotavlja, da je koncept univerzalnega skupnega dobrega ključnega pomena pri oblikovanju pravičnejše mednarodne ureditve, vendar ostajajo napetosti med partikularnimi interesi posameznih držav in globalnimi etičnimi obveznostmi. Avtor trdi, da je v današnjem svetu treba ponovno premisliti razmerje med državno suverenostjo in globalno solidarnostjo v luči solidarnosti in subsidiarnosti, pri čemer se opira med drugim na nauke Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in papeža Frančiška. Disertacija zaključuje, da sodobno katoliško razumevanje skupnega dobra pomembno prispeva k razpravam o globalni pravičnosti ter poudarja, da morajo biti politični in gospodarski sistemi usmerjeni v varovanje človekovega dostojanstva, spodbujanje solidarnosti in zagotavljanje trajnostnega razvoja.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-11-11 09:00:58</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>191038</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 39211</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
