Vpliv inzulina in proinzulina na aktivnost signalne poti protein kinaze Akt v kulturi človeških in podganjih skeletnomišičnih celicCiber, Lana (Avtor) Pirkmajer, Sergej (Mentor) Miš, Katarina (Komentor) inzulinproinzulincelične kultureskeletnomišične celicemedvrstna primerjavasignalna pot Akt.Uvod: Inzulin je polipeptidni hormon, sestavljen iz 51 aminokislin. Z aktivacijo signalne poti PI3K/Akt uravnava presnovo glukoze v tarčnih tkivih. Eno izmed ključnih tkiv so skeletne mišice, v katerih inzulin spodbuja privzem glukoze in tvorbo glikogena. Prekurzor inzulina je proinzulin, ki se prav tako lahko veže na inzulinski receptor, vendar ima zaradi nižje afinitete bistveno manjšo biološko aktivnost kot zreli inzulin. Za preučevanje inzulinske signalne poti se pogosto uporabljajo celični modeli skeletnih mišic, med katerimi sta uveljavljeni podganja celična linija L6 ter človeške skeletnomišične celice HSMC. Zaradi možnih medvrstnih razlik je pomembno ovrednotiti primerljivost njunega odziva na inzulin. Namen: Raziskati vpliv humanega inzulina in podganjega proinzulina na aktivnost signalne poti protein kinaze Akt v kulturi človeških in podganjih skeletnomišičnih celic ter primerjati odzivnost obeh celičnih modelov. Hipoteze: I) Humani inzulin je pri aktivaciji signalne poti Akt enako učinkovit v kulturah človeških in podganjih skeletnomišičnih celic. II) Podganji proinzulin spodbuja aktivnost signalne poti Akt v kulturi podganjih in človeških skeletnomišičnih celic. III) Podganji proinzulin zavira s humanim inzulinom sproženo aktivacijo signalne poti Akt v kulturi podganjih in človeških skeletnomišičnih celic. Metode: Poskuse smo opravili na diferenciranih kulturah podganjih in človeških skeletnomišičnih celic. Celice smo tretirali z različnimi koncentracijami humanega inzulina in podganjega proinzulina. Aktivacijo signalne poti Akt smo spremljali s pomočjo prenosa Western, z določanjem stopnje fosforilacije signalnih molekul Akt (Ser473), AS160 (Thr642) in S6RP (Ser235/236). Rezultati: Odziv kultur L6 in HSMC na humani inzulin je bil kvalitativno primerljiv, pri molekulah Akt in AS160 ni bilo statistično značilnih razlik, te pa so se pojavile pri nekaterih koncentracijah pri molekuli S6RP. Kvantitativna sprememba v fosforilaciji Akt in AS160 pod vplivom inzulina je bila večja v celicah L6 kot HSMC. Podganji proinzulin sam po sebi ni povzročil statistično značilnega povečanja aktivnosti signalne poti Akt v nobeni od celičnih kultur. V kulturi L6 je dodatek podganjega proinzulina značilno zmanjšal stopnjo fosforilacije, ki jo je sprožil humani inzulin, kar nakazuje na zaviralni učinek. V kulturi HSMC dodatek proinzulina humanemu inzulinu ni imel takšnega učinka. Zaključki: Enake učinkovitosti delovanja humanega inzulina v obeh celičnih kulturah na podlagi analiz nismo mogli v celoti potrditi. Podganji proinzulin sam po sebi ni povečal aktivnosti signalne poti Akt, v kombinaciji s humanim inzulinom pa je le v kulturi L6 povzročil zaviranje njegovega učinka.20262026-10-03 08:45:09Magistrsko delo/naloga189328VisID: 133323sl