Pantomima kot govorica materializma v Diderotovem Rameaujevem nečakuGostinčar, Jara (Avtor) Matajc, Vanesa (Mentor) Kroupa, Gregor (Mentor) literatura in filozofijarazsvetljenstvoDenis Diderot: Rameaujev nečakParadoks o igralcumaterializemposnemanjepantomimaV diplomskem delu obravnavam satiro Rameaujev nečak (Le Neveu de Rameau, 1821) francoskega razsvetljenskega filozofa in literata Denisa Diderota. V prvem delu diplomskega dela sem zajela informacije o Diderotovem materialističnem nauku ter interpretaciji narave. Avtor trdi, da je filozofija mogoča le, če so naravni pojavi povezani oz. uveriženi. Zanimalo me je, kakšna umetnost bi nastala kot odraz neločljivih, povezanih pojavov. Odgovor sem iskala v Diderotovem programskem tekstu Paradoks o igralcu. Metoda, ki jo avtor svetuje gledališčnikom temelji na posnemanju: igralci naj bi nosili masko čustvenosti, za njo pa skrivali svoj hladen obraz. Posnemanje je mogoče le, če med organizmi obstajajo jasne meje, čemur pa materializem z naukom o fluidnosti nasprotuje. Zanimalo me je, ali igralska metoda, ki jo Diderot svetuje, spodkopava materialistični monizem, saj posnemanje temelji na distinkciji med igralcem in njegovo vlogo. Izkazalo se je, da Diderot ločuje med uličnim in odrskim igralcem: slednjemu ne gre za realistično upodobitev, ampak za idealizirano vedenje ter ustvarjanje karakterno določljivih likov. Prepoznavnih, tipiziranih značajev, kakršne upodablja gledališče, ni najti v naravi, ki se po Diderotu nenehno spreminja. Zahteva pa jo razredna družba, da deluje usklajeno. Posledično je tudi poklicna igra Rameaujevega nečaka odrska: podreja se karikiranim predstavam o tipiziranih figurah pripadnikov najnižjega stanu. Toda fluidnosti in vitalizma narave ni mogoče zatreti –spregovori v nečakovih ekstatičnih nastopih pantomime, pri katerih izgubi razsodnost, njegovo telo pa naseljuje najrazličnejše vloge.20262026-10-02 07:17:04Diplomsko delo/naloga189122VisID: 635839sl