<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Pravica do zdravstvenega varstva na primarni ravni zdravstvene dejavnosti</dc:title><dc:creator>Cerar,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Strban,	Grega	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>pravica do zdravstvenega varstva</dc:subject><dc:subject>primarna raven zdravstvene dejavnosti</dc:subject><dc:subject>izbrani osebni zdravnik</dc:subject><dc:subject>prosta izbira</dc:subject><dc:subject>dostopnost</dc:subject><dc:subject>obvezno zdravstveno zavarovanje</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga obravnava pravico do zdravstvenega varstva na primarni ravni zdravstvene dejavnosti s poudarkom na pravici zavarovane osebe do proste izbire osebnega zdravnika. Izhodišče predstavlja 51. člen Ustave Republike Slovenije, ki zakonodajalcu nalaga ureditev obsega in financiranja pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Naloga v prvem delu predstavi sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja ter organizacijo primarne ravni zdravstvene dejavnosti.
Osrednje raziskovalno vprašanje je, ali veljavna pravna ureditev in organizacija primarne ravni zdravstvene dejavnosti zagotavljata dejansko uresničevanje pravice do proste izbire osebnega zdravnika. Presoja se pomen kontinuitete obravnave ter razmerje med formalnim upravičenjem in dejansko razpoložljivostjo izvajalcev. Uporabljene so normativno-dogmatična, deskriptivna, analitična in sintetična metoda ter analiza domače in tuje strokovne literature.
Poudarjena je povezava med dostopnostjo primarne ravni in učinkovitostjo celotnega zdravstvenega sistema. Ugotovljeno je bilo, da je pravica do izbire zdravnika formalno podrobno urejena, vendar je njeno dejansko uresničevanje omejeno zaradi pomanjkanja osebnih zdravnikov, neenakomerne geografske razporeditve, glavarinskih obremenitev in različne dostopnosti posameznih dejavnosti. Izbira se zato v praksi pogosto zoži na opredelitev pri kateremkoli še razpoložljivem izvajalcu. Dodatne ambulante, vključevanje specializantov, razširjeni timi, prenos nalog ter digitalizacija lahko izboljšajo dostopnost, vendar začasni ukrepi ne nadomeščajo trajne kontinuitete. Pomembno je sodelovanje Ministrstva za zdravje, ZZZS in občin za zagotovitev ustrezne dostopnosti do zdravstvenega varstva na primarni ravni.</dc:description><dc:publisher>E. Cerar</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-10-01 09:01:12</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>189085</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 349(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 143957</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 302137347</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
