<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Validacija metode za določanje koncentracije mikofenolne kisline v plazmi s tekočinsko kromatografijo, sklopljeno s tandemsko masno spektrometrijo</dc:title><dc:creator>Slomšek,	Ana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jerin,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lojk,	Jasna	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>mikofenolna kislina</dc:subject><dc:subject>terapevtsko spremljanje koncentracije zdravil</dc:subject><dc:subject>validacija metode</dc:subject><dc:subject>tekočinska kromatografija</dc:subject><dc:subject>tandemska masna spektrometrija</dc:subject><dc:description>Mikofenolna kislina (MPA) je imunosupresivno zdravilo, ki se primarno uporablja v kombinaciji s ciklosporinom A, takrolimusom ali kortikosteroidi za namen preprečevanja zavrnitve presajenih organov, predvsem ledvic. Zaradi velike interindividualne farmakokinetične variabilnosti in ozkega terapevtskega okna je potrebno terapevtsko spremljanje njegove koncentracije v plazmi pacienta. Izziv, ki se pri tem pojavi, je interferenca metode za merjenje MPA z glukuronidom mikofenolne kisline (MPAG), kar zahteva razvoj primernih analitskih metod določanja. Zlati standard za določanje koncentracije MPA in MPAG zaradi svoje selektivnosti, občutljivosti in možnosti določanja več analitov hkrati, predstavlja tekočinska kromatografija, sklopljena s tandemsko masno spektrometrijo. Namen magistrske naloge je bila validacija omenjene metode za določanje MPA in njenega presnovnega produkta – MPAG. Validirali smo natančnost, točnost, linearnost, spodnjo mejo določljivosti, selektivnost, prenos med vzorci, ionska razmerja in učinek matriksa, pri čemer smo se za preverjanje ustreznosti teh parametrov posluževali priporočil in smernic Inštituta za klinične in laboratorijske standarde. Z analizo treh koncentracijskih nivojev vzorcev smo potrdili ustrezno ponovljivost in znotrajlaboratorijsko natančnost metode (CV ≤ 15 %), točnost pa smo preverjali z določanjem koncentracij kalibracijskih in kontrolnih vzorcev ter njihovo primerjavo z nominalno vrednostjo določeno s strani proizvajalca (interval odstopanja celokupne analitične napake ≤ 20 % nominalne vrednosti). Ovrednotili smo spodnjo mejo določljivosti (MPA = 0,12 mg/L, MPAG = 6,3 mg/L) in potrdili linearnost za oba analita na celotnem testiranem območju (MPA = 0,12–47,40 mg/L, MPAG = 6,3–393,0 mg/L). Potrdili smo tudi ustrezno selektivnost metode, kjer smo dokazali, da hemoliza, ikteričnost ali lipemičnost vzorca ne vplivajo na rezultat. Relevantnega prenosa med vzorci za MPAG nismo zaznali, pri MPA pa obstaja koncentracijsko odvisen prenos med vzorci, zaradi katerega bomo pri rutinski analizi vzorec, ki bo sledil analizi vzorca s koncentracijo &gt; 10 mg/L, pomerili še enkrat. Določili smo še učinek matriksa, ki se je raztezal med 82,6 in 113,8 %. Z visokim izkoristkom reakcije smo potrdili ustreznost priprave vzorcev, s preračunom učinkovitosti, ki združuje tako vpliv matriksa kot izkoristek, pa smo pridobili visoke vrednosti, ki zavračajo prisotnost konkretnejših izgub analita med njegovo pripravo in analizo. Z uspešno zaključeno validacijo smo potrdili ustreznost metode za uporabo v klinični praksi.</dc:description><dc:publisher>[A. Slomšek]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-30 08:45:31</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>188911</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 543.544:615(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 130811</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 293807363</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
