Življenje v priporu: med nedolžnostjo in kaznijoJocif, Eva (Avtor) Mihelj Plesničar, Mojca (Mentor) Tadič, Darja (Komentor) pripordoživljanje priporaidentitetadostojanstvosmiselnamenske dejavnostiMagistrsko delo obravnava doživljanje pripora v Sloveniji s perspektive oseb z izkušnjo pripora. Priprte osebe predstavljajo pomemben in naraščajoč delež vseh zaprtih oseb, kljub temu pa ostajajo njihove življenjske izkušnje in posledice enega najstrožjih režimov kazenskega sistema razmeroma slabo raziskane. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kako posamezniki doživljajo vsakdan v priporu, kje iščejo smisel, kako pripor vpliva na njihovo identiteto in občutek dostojanstva ter katere izboljšave v smeri večje normalizacije bi bile mogoče znotraj obstoječih zakonskih okvirjev. Izhajala sem iz teoretičnih izhodišč totalnih ustanov, »bolečin zapora«, koncepta normalizacije, življenjskega smisla, spreminjanja identitete v priporu in pomena namenskih dejavnosti. V empiričnem delu je bilo izvedenih trinajst delno strukturiranih intervjujev z obsojenimi osebami, ki so bile pred prestajanjem kazni zapora v priporu. Rezultati kažejo, da je pripor doživet predvsem kot nenadna prekinitev običajnega življenja, obdobje negotovega čakanja in izrazito omejene avtonomije. Dolgotrajnost postopkov, pomanjkanje informacij, omejeni stiki in zlasti pomanjkanje smiselnih dejavnosti povečujejo monotonost, negativne misli in občutek izgubljenega časa. Intervjuvanci smisel najpogosteje iščejo v odnosih z bližnjimi in drugimi zaprtimi osebami, stikih z zunanjim svetom, vsakdanjih rutinah in ustvarjalnih, športnih in izobraževalnih dejavnostih. Pripor posega tudi v posameznikove družinske, starševske, partnerske in delovne vloge ter ga izpostavlja stigmi, njegovo dostojanstvo pa ogrožajo predvsem izguba zasebnosti, odvisnost od drugih in neenaka razmerja moči. Pozitivna ugotovitev je, da je po oceni intervjuvancev za osnovne potrebe in zdravstveno oskrbo načeloma dobro poskrbljeno, vendar materialni pogoji sami ne zadostujejo za humano izkušnjo pripora. Večjo normalizacijo bi bilo mogoče doseči z daljšo odprtostjo sob, več nadzorovanega gibanja, raznovrstnimi prostovoljnimi dejavnostmi, bolj kakovostno uporabo zunanjih površin, lažjim ohranjanjem stikov in bolj predvidljivo strokovno podporo. Delo prispeva k socialnopedagoškemu razumevanju pripora kot življenjskega in odnosnega prostora, v katerem so poleg varnosti ključni tudi avtonomija, participacija, pripadnost in možnosti za smiselno delovanje.20262026-09-27 08:30:14Magistrsko delo/naloga188779VisID: 213017sl