Retrospektivna analiza infuzijskih reakcij po uporabi monoklonskih protiteles za zdravljenje raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana med letoma 2020 in 2024Podobnik, Katja (Avtor) Kerec Kos, Mojca (Mentor) Eberl, Andreja (Komentor) cikli zdravljenjainfuzijske reakcijekonjugati monoklonskih protitelesmonoklonska protitelesarak.Monoklonska protitelesa so pomemben del sodobnega zdravljenja raka zaradi svoje tarčne specifičnosti in ugodnejšega varnostnega profila v primerjavi s klasičnimi oblikami zdravljenja. Kljub temu se med ali kmalu po njihovi aplikaciji lahko pojavijo infuzijske reakcije (IR), ki sodijo med pogostejše neželene učinke te skupine zdravil. Namen retrospektivne analize je bil preučiti incidenco in značilnosti IR pri bolnikih, ki so se na Onkološkem inštitutu Ljubljana med letoma 2020 in 2024 zdravili z monoklonskimi protitelesi ali konjugati monoklonskih protiteles za zdravljenje raka. Zanimalo nas je, pri katerih učinkovinah in v katerem ciklu zdravljenja se IR najpogosteje pojavijo, kakšna je njihova stopnja resnosti ter kako pogosto bolniki po pojavu IR nadaljujejo zdravljenje še isti dan oziroma v naslednjih ciklih. V proučevanem obdobju se je z monoklonskimi protitelesi zdravilo 7784 bolnikov, pri katerih je bilo zabeleženih 258 IR, ki so se pojavile pri 238 bolnikih ob aplikaciji 18 različnih učinkovin. Največ IR je bilo poročanih pri zdravljenju z rituksimabom (107), sledili so trastuzumab (65), cetuksimab (39) in obinutuzumab (14). Najvišje incidence IR so bile sicer ugotovljene pri bolnikih, zdravljenih s tafasitamabom (37,5 %), a je bil v tem primeru vzorec zelo majhen, obinutuzumabom (21,5 %), mogamulizumabom (16,7 %) in cetuksimabom (15,2 %), medtem ko je bila pri večini ostalih učinkovin pojavnost IR nizka (manj kot 1 %). Pri večini bolnikov so se razvile IR stopnje 2 (84,0 %) po Skupnih terminoloških merilih za neželene dogodke, reakcije stopnje 3 in 4 pa so bile redke. IR so se najpogosteje pojavile med prvo aplikacijo oziroma v zgodnjih ciklih zdravljenja, z izjemo bevacizumaba, pembrolizumaba in ipilimumaba, pri katerih so se IR pojavile ob kasnejših aplikacijah. Pri bolnikih, ki so doživeli IR stopnje 2, je bilo po umiritvi simptomov v večini zdravljenje mogoče brez ponovnih zapletov nadaljevati še isti dan. Posebej sta izstopala obinutuzumab, pri katerem so z infuzijo isti dan nadaljevali pri vseh bolnikih (100 %), in cetuksimab, pri katerem so z infuzij isti dan nadaljevali le v 13 % primerov. Podoben trend smo opazili tudi v prihodnjih ciklih zdravljenja, kjer so bolniki po IR stopnje 2 pri večini učinkovin, z izjemo cetuksimaba (6 %), v skoraj 100 % nadaljevali s terapijo. Ponovitve IR ob ponovni izpostavitvi isti učinkovini so bile redke (11 % primerov), pri čemer so bile praviloma enake ali nižje stopnje resnosti kot ob prvi reakciji. Rezultati raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju IR pri parenteralni aplikaciji monoklonskih protiteles za zdravljenje raka, kar je glede na naraščajočo incidenco rakavih obolenj in posledično vse večjo uporabo monoklonskih protiteles ključnega pomena.[K. Podobnik]20262026-09-26 08:45:08Magistrsko delo/naloga188715UDK: 615.277.3:616-006(043.2)VisID: 130763COBISS_ID: 293041411sl