<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Socialni determinizem in podoba otroka v delih Ivana Cankarja in Maksima Gorkega</dc:title><dc:creator>Jelatancev,	Julija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jež,	Andraž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Smolej,	Tone	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Ivan Cankar</dc:subject><dc:subject>Maksim Gorki</dc:subject><dc:subject>naturalizem</dc:subject><dc:subject>socialni determinizem</dc:subject><dc:subject>otroštvo</dc:subject><dc:subject>revščina</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo obravnava socialni determinizem in podobo otroka v romanih Na klancu Ivana Cankarja in Detinstvo Maksima Gorkega. Osredotoča se na literarno reprezentacijo revščine kot strukturne sile, ki prek družinskega okolja, dela, nasilja, socialne izključenosti in omejenega dostopa do izobrazbe vpliva na oblikovanje otroške subjektivnosti. Z interpretativno in primerjalno analizo pripovedne perspektive, literarnih oseb, motivov in simbolov ugotavlja, da je otroštvo v obeh delih odločilno obdobje socialne reprodukcije. Cankar v svojem romanu determiniranost oblikuje predvsem s simbolističnimi podobami klanca, teka za vozom in luči, Gorki pa v svojem z neposrednejšim prikazom telesnega nasilja, družinske nestabilnosti in materialnega pomanjkanja. Kljub izraziti družbeni pogojenosti deli ne potrjujeta popolnoma mehaničnega determinizma, saj literarne osebe ohranjajo možnost moralne presoje, sočutja in notranjega odpora. Temeljna ugotovitev je, da okolje bistveno omejuje posameznikovo avtonomijo, ne odpravi pa je v celoti.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-25 07:19:15</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>188647</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 633583</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
