<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Izgradnja in testiranje sistema za hitro  umerjanje merilnikov nizkih temperatur rosišča</dc:title><dc:creator>Kramer,	Gregor	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hudoklin,	Domen	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>higrometrija</dc:subject><dc:subject>umerjanje vlagomerov</dc:subject><dc:subject>rosišče</dc:subject><dc:subject>permeacijske cevke</dc:subject><dc:subject>generator vlage</dc:subject><dc:description>Natančno merjenje in nadzor vlage v plinih sta ključnega pomena v industrijskih procesih, kot sta proizvodnja polprevodnikov in tehničnih plinov, kjer nizka vsebnost vodne pare neposredno vpliva na kakovost in zanesljivost izdelkov. Obstoječi sistemi za umerjanje vlagomerov so sicer zelo natančni, vendar je njihova uporaba pri zelo nizkih vsebnostih vodne pare pogosto časovno zahtevna, saj je sušenje sistema zaradi desorpcije vode z notranjih površin zelo počasno. Namen diplomskega dela je zasnova in izdelava sistema, pri katerem bi bilo mogoče čas umerjanja skrajšati. 

V delu so najprej predstavljene osnove higrometrije ter ključne merilne veličine za opisovanje vsebnosti vodne pare v plinih, in sicer relativna in absolutna vlažnost, volumska koncentracija, specifična vlažnost ter rosišče. Sledi pregled vlagomerov, ki se uporabljajo za merjenje nizkih vsebnosti vodne pare – spektroskopskih, kapacitivnih in rosiščnih – skupaj z njihovimi merilnimi principi, prednostmi in slabostmi.

Na podlagi pregleda obstoječih tehnologij je bil zasnovan in izdelan sistem za umerjanje vlagomerov. Sistem kot nosilni plin uporablja visoko čist dušik (&gt; 99,999 %), ki pred vstopom v celico za umerjanje, izdelano iz nerjavnega jekla 316L, prehaja skozi filter, ki deluje kot molekularno sito. V celici je nameščena zamenljiva permeacijska cevka iz poliamida (PA), rosišče plina na izhodu sistema pa meri rosiščni vlagomer MBW 373LX.

Delovanje sistema je bilo ovrednoteno s štiridnevno neprekinjeno meritvijo temperature rosišča na izhodu sistema. Meritev je bila razdeljena na dva dela: permeacijska cevka je bila ob začetku prazna, zato se je sistem najprej samo sušil, temperatura rosišča je v 52 h padla z −2,7 °C na −62,1 °C. Ob doseženi najnižji vrednosti je bila v cevko vnesena voda, kar je povzročilo naraščanje temperature rosišča do −53,7 °C ob koncu meritve.

Meritev je pokazala, da je sušenje sistema počasno in zahteva več kot dva dni neprekinjenega obratovanja, medtem ko se je sistem po vnosu vode novi delovni točki približal v približno desetih urah. Vzpostavitev delovne točke je torej hitrejša od sušenja, kar omogoča hitro preklapljanje med delovnimi točkami z več vzporedno nameščenimi permeacijskimi cevkami, sušenje bi bilo potrebno le ob prvi vzpostavitvi sistema.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-21 08:00:32</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>188331</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 63480</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
