Izvorna nedefiniranost človeka; Tehnika v filozofiji Bernarda StieglerjaSuša, Tibor (Avtor) Komel, Dean (Mentor) tehnikačasfenomenologijaantropologijaepifilogenezaNamen diplomske naloge je prikazati tehniko in človeka v sokonstitutivnem razmerju. Skozi delo Bernarda Stieglerja se ukvarjamo s problemom umestitve tehnike v izvor človeka in poskušamo slediti njegovi tezi, da človek s tehniko šele nastane in da ga brez nje ne moremo misliti. To sprva pokažemo s Stieglerjevo obravnavo Rousseaujevega naravnega stanja, ki je predtehnično stanje, nato pa z branjem Leroi-Gourhanove teorije človečenja, ki služi kot podlaga za obravnavo pojma epifilogenetskega spomina, torej zunanjega spomina, ki omogoča odnos do časa in smrti. Nadalje z branjem mita o Prometeju in Epimeteju pri Platonu in Hesiodu pokažemo, da je človek bitje manka, ki je bistveno zunaj sebe, s čimer se tehnika ne izkaže za nadomestek, pač pa za njegovo zunanje bistvo. Na koncu se dotaknemo še obravnave Heideggerjeve analize časovnosti tubiti, ki jo Stiegler skuša utemeljiti v tehniki kot faktičnosti.20262026-09-19 07:16:28Diplomsko delo/naloga188139VisID: 630701sl