Nečloveški akterji v slovenski dramiTroha, Gašper (Avtor) nečloveški akterjislovenska dramatikaDane ZajcGregor StrnišaNeža Lučka PeterlinekokritikaČlanek obravnava vlogo nečloveških akterjev v slovenski dramatiki 20. in 21. stoletja ter raziskuje, kako se njihova funkcija spreminja od simbolnih figur do samostojnih nosilcev dramskega dogajanja. Avtor izhaja iz sodobnega »obrata k nečloveškemu«, ki v humanistiki preusmerja pozornost z izključno človeškega sveta na živali, naravne procese in materialne entitete. S primerjalno analizo treh dram – Otroka reke Daneta Zajca, Driada Gregorja Strniše in Jagnje Neže Lučke Peterlin – pokaže razvoj odnosa med človekom in naravo na odru. Pri Zajcu sta Dan in Reka alegoriji izgubljene prvobitne enosti in smisla v svetu, zaznamovanem z nihilizmom. Pri Strniši Driada ne deluje več kot ideal, temveč kot katalizator, ki razkriva konflikt med materialističnim svetom in presežno razsežnostjo domišljije. Najmlajša drama, Jagnje, pa presega antropocentrično perspektivo: živali in naravni procesi niso več simboli človeških stanj, temveč enakovredni akterji, katerih obstoj ni podrejen človeku. Članek pokaže, da slovenska drama postopno prehaja od narave kot metafore k naravi kot samostojni realnosti, s čimer odpira nove možnosti gledališke reprezentacije in ekološkega mišljenja.20262026-09-18 08:40:19Članek v reviji188071UDK: 792.01:821.163.6.09-2"19/20":502ISSN pri članku: 1855-4539DOI: 10.51937/Amfiteater-2026-1/32-50COBISS_ID: 288362755sl