<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Stabilizacija retinil acetata z vgrajevanjem v hidrofilna nanovlakna</dc:title><dc:creator>Pavšič,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Temova Rakuša,	Žane	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Potrč,	Tanja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>elektrostatsko sukanje</dc:subject><dc:subject>nanovlakna</dc:subject><dc:subject>retinilacetat</dc:subject><dc:subject>stabilnost</dc:subject><dc:subject>vitamin E</dc:subject><dc:description>Vitamin A (retinol) je lipofilen vitamin, ki je ključnega pomena za vid, rast kosti, celično diferenciacijo ter celjenje ran. Njegova uporaba je močno razširjena v dermatologiji in kozmetologiji, kjer se večinoma uporablja v izdelkih proti gubam, aknam ter luskavici. Ker so retinol in njegovi derivati nestabilni zaradi različnih dejavnikov okolja, je v sklopu njihove formulacije pomembna tudi ustrezna stabilizacija (npr. z dodatkom antioksidantov ali s tehnološkimi pristopi). V okviru magistrske naloge smo se osredotočili na stabilizacijo retinilacetata, ki je obetavna, a manj raziskana oblika vitamina A. Za namen vrednotenja njegove stabilnosti smo uporabili predhodno razvito analizno metodo na osnovi tekočinske kromatografije visoke ločljivosti, ki smo jo najprej ustrezno ovrednotili. Z izvedbo stresnih testov smo ugotovili, da je retinilacetat zelo občutljiv na svetlobo, visok in nizek pH ter povišano temperaturo in oksidacijo, hkrati pa smo potrdili stabilnostno indikativnost analizne metode. Ker je bil glavni namen naloge izboljšati stabilnost retinilacetata z njegovo vgradnjo v hidrofilna nanovlakna, smo se najprej osredotočili na optimizacijo postopka izdelave nanovlaken z elektrostatskim sukanjem. Pri tem smo optimizirali pretok polimerne raztopine in električno napetost in ovrednotili stabilnost retinilacetata brez in z dodatkom stabilizatorjev (z butilhidroksitoluenom in vitaminom E) v 96-% etanolu, v polimerni raztopini in v izdelanih nanovlaknih. Ugotovili smo, da je retinilacetat v 96-% etanolu bolj stabilen, če ga shranjujemo pri nižjih temperaturah in zaščitenega pred svetlobo, medtem ko njegova koncentracija in prisotnost polimerov nista imeli značilnega vpliva. Z ustrezno zaščito vseh komponent procesa pred svetlobo in dodatkom obeh stabilizatorjev, še posebej z vitaminom E, smo uspeli optimizirati postopek vgradnje v nanovlakna (&gt; 80-% delež vgradnje) in njihove morfološke lastnosti, ki smo jih ovrednotili s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa. Z optimiziranim postopkom smo izdelali nanovlakna z različno vsebnostjo retinilacetata (0,3–1,0 %) in vitamina E (0,3–1,0 %). Pri vrednotenju njihove stabilnosti pri različnih pogojih shranjevanja smo potrdili ključen vpliv svetlobe na stabilnost retinilacetata tudi v nanovlaknih in manjši vpliv vlage. Rezultati dolgoročnega testiranja stabilnosti izdelanih nanovlaken kažejo, da je izdelava nanovlaken obetaven pristop za stabilizacijo retinilacetata, saj je bila vsebnost retinilacetata po enem mesecu shranjevanja v nanovlaknih bistveno višja (približno 90-%) v primerjavi z izhodiščno polimerno raztopino (približno 50-%).</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-12 08:45:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>187639</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 128819</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
