Arhitektura, ki (o)zdravi : idejna zasnova prenove zdravilišča Istarske topliceSirotić, Erika (Avtor) Zorc, Mitja (Mentor) Urh, Tadej (Komentor) Istraprenovazdraviliščehotelturizemzdravstveni turizemvernakularna arhitekturamodernistična arhitekturaBoris Magaš skupnostsuhozidiProstor Istarskih toplic se, podobno kot širše istrsko podeželje, počasi, a nenehno spreminja. Nekdaj prepoznavna ljudska arhitektura izgublja svoj značaj pod pritiskom množične, anonimne gradnje, ki postopoma, a vztrajno preoblikuje prostor. Vzporedno s praznjenjem vasi v notranjosti in intenzivno turistifikacijo na obali nastajajo generični, od konteksta odtujeni vzorci, kar vodi v razkroj prostorskega kontinuuma in nenazadnje v izgubo prostorske identitete. Postindustrijska družba, zaznamovana z digitalizacijo, pospešenim življenjskim slogom in odtujenostjo posameznika, vse bolj potrebuje prostore umika, kjer je mogoče ponovno vzpostaviti ravnovesje, stik z okoljem in nenazadnje s samim sabo. Preko štirih sklopov raziskovanja naloga najprej opredeli problem, ki ga skozi teoretska izhodišča prevede v projektno nalogo prenove počitniškega letovišča Istarskih toplic v prostor sodobnega, izkustvenega zdraviliškega centra. Zdravilišče kot osnova zdravstvenega turizma pri tem postane hibridni model – ne bolnišnica niti hotel, temveč okolje prepletanja zdravljenja, bivanja in preživljanja prostega časa. Istarske toplice, nekoč pomembno in idilično zdravilišče v dolini reke Mirne, danes razumemo predvsem kot prostor neizkoriščenega potenciala. Preplet naravnih, geografskih, zgodovinskih, kulturnih, socialnih in ekonomskih dejavnikov ter nepremišljene dozidave zadnjih desetletij so porušili prostorsko logiko prvotne zasnove modernističnega kompleksa Borisa Magaša, zmanjšali njegovo arhitekturno vrednost ter prekinili stik z okoliškim kontekstom. Namen naloge je opozoriti na probleme in potencial lokacije ter ponuditi urbanistično-arhitekturno rešitev, usmerjeno v ponovno vzpostavljanje ravnovesja med telesom in dušo, naravnim in grajenim, zasebnim in javnim ter preteklostjo in prihodnostjo. Prostor konflikta se tako preoblikuje v prostor priložnosti, kjer arhitektura postane orodje ponovnega vzpostavljanja vezi med kontinuiteto in diskontinuiteto prostora. Arhitekturna rešitev združuje prenovo obstoječega modernističnega kompleksa z vzpostavitvijo nove povezovalne poteze v njegovem zaledju, ki izhaja iz topografske logike suhozidov in prostorskih principov vernakularne istrske arhitekture. Nova poteza prevzame podporne zdraviliške in tehnične programe, do sedaj umeščene predvsem v začasne in prostorsko neusklajene prizidke obstoječe hotelske strukture. Zid tako preseže svojo osnovno vlogo razmejevanja prostora in postane orodje urbanističnega in arhitekturnega oblikovanja, ki omogoča nove oblike zdravljenja, povezuje posamezne dele kompleksa ter ponovno vzpostavlja odnos med arhitekturo, topografijo in krajino.20262026-09-11 09:01:35Magistrsko delo/naloga187536VisID: 131878COBISS_ID: 292102915sl