<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Identifikacija epitopov in peptidnih mimetikov epitopov avtoantigena ADAMTS13 pri trombotični trombocitopenični purpuri</dc:title><dc:creator>Gril,	Jerca	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lunder,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupančič,	Ana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>trombotična trombocitopenična purpura</dc:subject><dc:subject>anti-ADAMTS13 avtoprotitelesa</dc:subject><dc:subject>antigen ADAMTS13</dc:subject><dc:subject>predstavitev na bakteriofagu</dc:subject><dc:subject>afinitetna selekcija</dc:subject><dc:subject>sekvenciranje</dc:subject><dc:subject>epitop</dc:subject><dc:subject>mimetik epitopa</dc:subject><dc:subject>peptidne vabe</dc:subject><dc:description>Trombotična trombocitopenična purpura (TTP) je življenjsko ogrožajoča avtoimunska bolezen, ki v arteriolah povzroči nastanek majhnih krvnih strdkov ali mikrotrombov. Nastanejo zaradi avtoprotiteles proti encimu ADAMTS13, ki se v telesu zdravega posameznika veže na multimere von Willebrandovega faktorja (vWF) in jih razgradi. Ob zmanjšani aktivnosti ADAMTS13 pa se multimeri vWF kopičijo v krvnem obtoku in tvorijo s trombociti bogate strdke, kar lahko pri bolnikih s TTP povzroči ishemijo in odpoved organa. Možnosti zdravljenja TTP so omejene in zaradi neželenih učinkov mnogokrat bolniku neprijazne, zato smo se v magistrskem delu osredotočili na iskanje novih terapevtskih pristopov za zdravljenje TTP. Naš cilj je bil identificirati kratke peptide, ki bi preprečili interakcijo med avtoprotitelesi anti-ADAMTS13 in antigenom ADAMTS13 ter tako onemogočili nadaljnje imunske reakcije pri bolnikih s TTP. Za odkrivanje peptidov smo izbrali metodo predstavitve na bakteriofagu. Izvedli smo afinitetno selekcijo iz dveh komercialnih bakteriofagnih knjižnic; knjižnice linearnih peptidov Ph.D.™-7 in knjižnice cikličnih peptidov Ph.D.™-C7C. Naša tarča so bila anti-ADAMTS13 protitelesa, izolirana iz seruma imuniziranih živali. Tarčo smo imobilizirali na magnetne delce, nanjo vezali knjižnico fagov in fage z visoko afiniteto vezave eluirali na dva načina; specifično z antigenom ADAMTS13 in nespecifično s pufrom z nizkim pH. Pridobljen eluat fagov smo amplificirali v kulturi E.coli in iz bakterijskih celic izolirali fagno DNA, ki smo jo poslali na sekvenciranje. Prav tako smo izvedli test ELISA, kjer smo vrednotili specifičnost vezave izbranih bakteriofagnih klonov na tarčo anti-ADAMTS13. Rezultate sekvenciranja smo bioinformatično obdelali in dobljena zaporedja glede na njihove motive razporedili v peptidne gruče. Znotraj gruč smo identificirali glavne epitope in mimetike epitopov antigena ADAMTS13 ter v končni fazi načrtovali peptidne vabe, za katere bi bilo v prihodnjih raziskavah smiselno preiskusiti, ali lahko preprečijo interakcijo med avtoprotitelesi in avtoantigenom, ter oceniti njihov potencial pri zdravljenju TTP.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-11 08:45:39</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>187499</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 128691</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
