Povezava polimorfizmov izbranih genov s potekom bolezni pri bolnikih z aksialnim spondiloartritisom, zdravljenih s tarčno terapijoKolenko, Vita (Avtor) Božič, Borut (Mentor) Omersel, Jasna (Komentor) ankilozirajoči spondilitisfrekvenca alelovgenetski dejavnikiHLA-B27tveganje za razvojAnkilozirajoči spondilitis (AS) je kronična vnetna bolezen. Mehanizem nastanka je entezitis, kostenenje in ankiloza sklepa. Prizadene predvsem hrbtenico in sakroiliakalna sklepa. Bolnik ima izrazito slabšo kakovost življenja, zato je cilj hitrejša postavitev diagnoze in izbira pravega zdravljenja. Dandanes za AS ne poznamo zanesljivega biološkega označevalca. Uporabljamo HLA-B27, ki ima omejeno diagnostično občutljivost in specifičnost, kar poveča težnjo po iskanju novih bioloških označevalcev, raziskujejo predvsem vpliv različnih genov, ki bi lahko pomagali pri diagnozi. Namen magistrske naloge je bil preveriti pojavnost na osnovi literature izbranih polimorfizmov v slovenski skupini bolnikov z AS, vpisanih v register, ki ga vodi Klinični oddelek za revmatologijo UKC Ljubljana. Izbrali smo: ERAP1 (rs26653, rs2287987, rs30187, rs27044, rs26618, rs2032890, rs27434), ERAP2 (rs2549782), TNF (rs361525, rs1800629, rs1799724), TNFRSF1A (rs767455), TNFRSF1B (rs1061622) in MICA (rs1051792). Iz vzorcev polne venske krvi 106 bolnikov smo izolirali DNA, preverili koncentracijo DNA ter izvedli genotipizacijo z uporabo PCR in hidrolizirajočih sond TaqMan. Po pregledu podatkov iz registra in izločitvi 4 bolnikov zaradi spremenjene diagnoze ali zdravljenja z drugo skupino zdravil smo pri analizi upoštevali podatke 93 bolnikov. Po preverjanju Hardy-Weinbergovega ravnovesja smo ocenili njihovo reprezentativnost ter kakovost genotipizacije. Izračunali smo frekvence mutiranih alelov za 14 izbranih polimorfizmov in jih primerjali s podatki iz literature za zdravo evropsko populacijo. Pri genih ERAP1, ERAP2, TNF, TNFRSF1A, TNFRSF1B, MICA smo osmim polimorfizmom določili višjo pojavnost mutiranih alelov. Ti so verjetno povezani z večjim tveganjem za razvoj bolezni. Najizraziteje sta izstopala dva polimorfizma rs1799724 (gen TNF) in rs1051792 (gen MICA), kar nakazuje na močnejšo povezanost s tveganjem za razvoj bolezni. Šestim polimorfizmom smo določili nižje frekvence, kar lahko nakazuje na potencialno zaščitno vlogo. Ovrednotili smo povezavo genotipov s fenotipskimi značilnostmi bolezni. Obliko bolezni (aksialna ali aksialna in periferna) smo povezali z genom MICA, težko obvladljivo bolezen in pojav uveitisa pa z genom TNFRSF1A. Rezultati nakazujejo na potencialno vlogo obeh genov pri oblikovanju klinične slike AS ter predstavljajo podlago za nadaljnje raziskave.20262026-09-09 08:45:04Magistrsko delo/naloga187108VisID: 128495sl