<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>»Kot bi ti povedal bajko kakšne starke«</dc:title><dc:creator>Zabel,	Blaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>Platon</dc:subject><dc:subject>Gorgija</dc:subject><dc:subject>posmrtno življenje</dc:subject><dc:subject>mitologija</dc:subject><dc:subject>etika</dc:subject><dc:subject>naratologija</dc:subject><dc:subject>mit o posmrtnem življenju</dc:subject><dc:description>V članku obravnavam mit o posmrtnem življenju v Platonovem dialogu Gorgija oziroma zaključni Sokratov govor o kaznovanju krivičnih duš v posmrtnem življenju, ki že dalj časa bega inter­prete tega dialoga. Izhajajoč iz naratološke teorije o ožariščevanju (fokalizaciji), Sokratov zaključni govor interpretiram skozi različna gledišča. Kot možne naslovnike mita obravnavam nastopajoče osebe (Kaliklesa, Gorgijo, Polosa), publiko, ki spremlja pogovor, in samega bralca dialoga. Ugotavljam, da je Sokratov mit najbolj prepričljiv prav za publiko, ki jo interpreti besedila pogosto spregledajo. S stališča bralca pa takšno razumevanje mita odpira možnost za drugačno interpretacijo dialoga. Kot predlagam, Platon bralcem sporoča, da odločitve za etično življenje ni mogoče razumsko utemeljiti, temveč se moramo zanjo odločiti. V zaključku predlagano interpretacijo povežem s filozofijo Pierra Hadota in njegovim razumevanjem filozofije kot načina življenja.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-07 10:57:34</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>186924</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 1(3)</dc:identifier><dc:identifier>ISSN pri članku: 2670-6229</dc:identifier><dc:identifier>DOI: 10.4312/clotho.8.1.155-177</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 290098179</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
