Sekundarna viktimizacija v procesih podpore in pomoči na centrih za socialno deloKastelic, Gašper (Avtor) Mešl, Nina (Mentor) sekundarna viktimizacijacentri za socialno delojavna pooblastiladvojni mandatdejavniki tveganjadelovni odnosna razumevanju travme utemeljen pristopSekundarna viktimizacija je dodatna škoda, ki ne izhaja iz prvotnega dogodka, ampak iz odzivov institucij in strokovnjakov, na katere se človek obrne po pomoč. V slovenskem prostoru je bil pojav sekundarne viktimizacije obravnavan predvsem v zvezi s kazenskopravnimi postopki, ne pa kot tveganje, vgrajeno v procese podpore in pomoči na centrih za socialno delo, kjer se podporna vloga prepleta z izvajanjem javnih pooblastil. Cilj diplomskega dela je bil pridobiti vpogled v to, kako strokovni delavci na centrih za socialno delo razumejo in prepoznavajo sekundarno viktimizacijo, katere dejavnike tveganja prepoznavajo na postopkovni, odnosno-komunikacijski in organizacijski ravni svojega dela, kako doživljajo prepletanje podpore in javnih pooblastil, s katerimi ravnanji tveganje zmanjšujejo in kakšne potrebe pri tem prepoznavajo. V teoretičnem delu opredelim sekundarno viktimizacijo in institucionalni kontekst njenega nastanka, predvsem pa naloge centrov za socialno delo in koncepte socialnega dela, pravne in strokovne okvire zaščite žrtev, na razumevanju travme utemeljen pristop, vlogo jezika in dokumentiranja, etična izhodišča ter epistemološka izhodišča kibernetike drugega in tretjega reda. Izvedena raziskava je empirična, kvalitativna in eksplorativna. Podatke sem zbral s spraševanjem, kot merski instrument pa uporabnil smernice za polstrukturirani intervju z osemnajstimi vprašanji odprtega tipa. V neslučajnostni vzorec sem vključil šest strokovnih delavk s treh različnih centrov za socialno delo, ki delujejo na področjih varstva otrok in družine, nasilja v družini, kriznih intervencij in prve socialne pomoči. Gradivo sem analiziral z odprtim in osnim kodiranjem. Ugotovitve kažejo, da sogovornice pojem poznajo in ga umeščajo v procese podpore in pomoči, njegovo prepoznavanje pa opisujejo kot zahtevno, saj vzrokov uporabnikove stiske ni mogoče vedno jasno določiti, njihova dodatna obremenjenost s procesi pa se lahko kaže tudi kot navidezno sodelovanje. Najpodrobneje opisujejo dejavnike tveganja na postopkovni ravni, med katerimi izstopa večkratno pripovedovanje zgodbe, najredkeje pa na odnosno-komunikacijski ravni. Pri ravnanjih za zmanjševanje tveganja je razmerje ravno nasprotno. Največ jih opisujejo na odnosno-komunikacijski ravni, na organizacijski pa jih navajajo manj. Rezultati kažejo, da sistem tveganje proizvaja na postopkovni in organizacijski ravni, njegovo zmanjševanje pa prelaga na posamezne strokovne delavke.20262026-09-06 09:00:49Diplomsko delo/naloga186906VisID: 58437sl