<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Uporaba tehnologije CRISPR-dCas9 za spreminjanje izražanja genov preko acetilacije histonov pri kvasovki Saccharomyces cerevisiae</dc:title><dc:creator>Golja,	Neja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Petrovič,	Uroš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Čremožnik Zupančič,	Jerneja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>CRISPR-dCas9</dc:subject><dc:subject>epigenetika</dc:subject><dc:subject>acetilacija histonov</dc:subject><dc:subject>deacetilacija histonov</dc:subject><dc:subject>izražanje
genov</dc:subject><dc:subject>Saccharomyces cerevisiae</dc:subject><dc:subject>peroksisomski geni</dc:subject><dc:subject>B-oksidacija</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu smo z uporabo tehnologije CRISPR-dCas9, združene s
histonskimi modifikatorji Gcn5, Sir2 in Rpd3, preučevali vpliv izražanja
peroksisomskih genov FOX2, CAT2 in POX1 pri kvasovki Saccharomyces cerevisiae.
Namen raziskave je bil ugotoviti, ali lahko lokalna acetilacija oziroma deacetilacija
histonov v promotorskih regijah spremeni stopnjo transkripcije izbranih genov ter ali
se takšna sprememba odrazi v fenotipu na ravni hitrosti rasti. Po konstrukciji
plazmidov in transformaciji sevov kvasovke smo delovanje posameznih fuzijskih
kompleksov ovrednotili fenotipsko s kapljičnimi testi rasti na različnih virih ogljika ter
z izolacijo celokupne RNA iz celic kvasovke, gojenih v bogatem gojišču z glukozo, z
uporabo metode RT-qPCR. Rezultati so pokazali, da kompleks dCas9-Gcn5 poveča
izražanje FOX2, vendar se ta aktivacija ne odrazi v izboljšani rasti, kar kaže na
presnovno neravnovesje v odsotnosti indukcijskih signalov za β-oksidacijo.
Konstrukta dCas9-Sir2 in dCas9-Rpd3 sta pričakovano znižala izražanje CAT2,
medtem ko je presenetljivo tudi kompleks dCas9-Gcn5 znižal izražanje CAT2, kar
nakazuje močan vpliv glukozne represije, ki lahko nadvlada lokalne epigenetske
signale. Izražanje POX1 je ostalo nizko ne glede na epigenetsko modulacijo, kar
nakazuje močno intrinzično uravnavanje izražanje tega gena. Skupno ugotovitve
kažejo, da epigenetska modulacija učinkuje le, kadar je skladna s presnovnim stanjem
celice, in poudarjajo potrebo po nadaljnjem preučevanju teh pristopov v pogojih, kjer
so dolgoverižne maščobne kisline edini ali primarni vir ogljika.</dc:description><dc:publisher>[N. Golja]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-08-29 07:17:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186240</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 602.3:582.282.23(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 286178</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 289411843</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
