<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv oksidativnega stresa na tesne stike in prepustnost biomimetičnega in vitro modela intersticijskega cistitisa</dc:title><dc:creator>Kolnik,	Dan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Erdani Kreft,	Mateja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>intersticijski cistitis/sindrom bolečega sečnega mehurja (IC/BPS)</dc:subject><dc:subject>oksidativni stres</dc:subject><dc:subject>tesni stiki</dc:subject><dc:subject>transepitelijska električna upornost (TEER)</dc:subject><dc:subject>imunofluorescenca</dc:subject><dc:description>Urotelij in sloj glikozaminoglikanov (GAG) ter proteoglikanov tvorita nizko prepustno urotelijsko pregrado, ki preprečuje snovem iz urina prehod v okoliška tkiva. Intersticijski cistitis/sindrom bolečega sečnega mehurja (IC/BPS) je heterogeno kronično vnetno stanje z neznanim izvorom, pri katerem se poruši integriteta in poveča prepustnost urotelijske pregrade. Ločita se dva podtipa IC/BPS na podlagi pomembnih razlik v patofiziologiji in histoloških značilnostih. Eden od pomembnih patofizioloških mehanizmov IC/BPS je morda oksidativni stres. Proteini tesnih stikov, ki preprečujejo prehod snovi po paracelularni poti, se pri IC izražajo v manjši meri. Bolezen IC/BPS ni redka, lahko pa je izčrpavajoča in lahko močno vpliva na kakovost življenja. Trenutne terapije imajo omejeno učinkovitost, zato je razumevanje patofizioloških mehanizmov nujno za razvoj tarčnih zdravil. Vzpostavili smo in vitro model IC/BPS. Človeškim urotelijskim celicam SV-HUC-1 smo dodali encim glukoza oksidazo (GO), ki katalizira tvorbo H₂O₂, in tako celice izpostavili oksidativnemu stresu. Celicam smo izmerili transepitelijsko električno upornost (TEER), kasneje pa pripravili preparate z imunofluorescenčno označenimi tarčnimi proteini, proteinoma tesnih stikov okludinom in ZO-1 ter proteinom adherentnih stikov E-kadherinom. Rezultati niso v celoti skladni s pričakovanji. Izmerjena vrednost TEER skupine GO je bila v več časovnih točkah višja od vrednosti TEER kontrolne skupine, kjer celicam GO nismo dodali. To je morda posledica uporabe celic višjih pasaž in rasti celic v več slojih. Tudi intenziteta fluorescence proteina tesnih stikov ZO-1 je bila višja pri skupini tretirani z GO, vendar je bil protein na mejah med celicami bolj razpršen kot v kontrolni skupini. Tudi razporeditev okludina in E-kadherina je bila v kontrolni skupini v bolj tankih linijah na mejah med celicami kot v skupini GO, kar kaže na trend spremenjenega transporta proteinov tesnih in adherentnih stikov v skupini GO. Za večjo zanesljivost rezultatov so potrebne nadaljne analize vpliva oksidativnega stresa na človeške urotelijske celice.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-08-28 10:10:16</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186210</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 25672</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 291042051</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
