»Nevidna izguba« - Izkušnje mater in njihovih partnerjev v procesu žalovanja po spontanem splavuPeternel, Nika (Avtor) Gril, Alenka (Mentor) spontani splavizguba nosečnostižalovanjematerepartnerjisocialna podporastigmapsihosocialna pomočsocialno deloSpontani splav je ena izmed najpogostejših oblik izgube nosečnosti, ki lahko pri posamezniku in paru povzroči globoko čustveno stisko ter sproži intenziven proces žalovanja. Kljub relativni pogostosti spontanega splava ostaja ta izkušnja še vedno družbeno spregledana, nerazumljena in tabuizirana. Posledično se mnoge ženske in njihovi partnerji soočajo z občutki osamljenosti, nerazumljenosti ter s pomanjkanjem ustrezne podpore v času soočanja z izgubo. V svojem magistrskem delu sem želela raziskati, kako matere in njihovi partnerji doživljajo spontani splav kot izkušnjo izgube, s katerimi osebnimi in medosebnimi izzivi se srečujejo v procesu žalovanja ter kakšno podporo in pomoč prejemajo iz svojega socialnega okolja in strokovnih služb. V teoretičnem delu magistrskega dela sem predstavila spontani splav kot obliko izgube nosečnosti ter osvetlila njegov pomen z medicinskega, psihološkega, socialnega in družbenega vidika. Posebno pozornost sem namenila procesu žalovanja, ki ga posamezniki doživljajo ob izgubi nerojenega otroka, ter dejavnikom, ki vplivajo na soočanje z izgubo. Opisala sem različne čustvene, telesne in socialne posledice spontanega splava ter predstavila pomen socialne opore, strokovne pomoči in psihosocialne podpore pri procesu okrevanja. Osredotočila sem se tudi na vlogo socialnega dela, ki lahko s celostnim pristopom prispeva k prepoznavanju stisk, zmanjševanju stigme ter zagotavljanju podpore posameznikom in parom po spontani izgubi nosečnosti. V empiričnem delu magistrskega dela predstavljam kvalitativno raziskavo, v kateri sem se osredotočila na doživljanje spontanega splava pri materah in njihovih partnerjih, osebne in medosebne izzive, s katerimi so se soočali, vlogo socialnega okolja, izkušnje s podporo in pomočjo po izgubi ter družbeno razumevanje pojma spontanega splava. Ugotovila sem, da so matere in njihovi partnerji spontani splav doživljali kot življenjsko izgubo, ki je posegla na čustveno, partnersko in socialno področje njihovega življenja. Matere so ob izgubi pogosto doživljale občutke žalosti, praznine, nemoči, krivde, strahu in negotovosti, medtem ko so partnerji svojo stisko pogosteje izražali bolj zadržano in jo pogosto postavljali v ozadje potreb svojih partnerk. Kljub razlikam v načinu izražanja čustev je izguba zaznamovala oba partnerja. Raziskava je pokazala, da so imeli pri soočanju z izgubo pomembno vlogo partner, družinski člani, prijatelji in druge bližnje osebe, ki so nudili čustveno oporo, razumevanje in pomoč v vsakdanjem življenju. Hkrati so nekateri sodelujoči poročali tudi o občutkih stigmatizacije, minimiziranja njihove izgube in nerazumevanja s strani okolice. Ugotovila sem, da spontani splav kljub svoji razširjenosti ostaja tema, o kateri se v družbi še vedno premalo govori. Sodelujoči so poudarjali potrebo po večji družbeni ozaveščenosti, boljši psihološki in psihosocialni podpori ter večji vključenosti strokovnih služb pri spremljanju posameznikov in parov po izgubi nosečnosti. Ena izmed ključnih ugotovitev magistrskega dela je, da spontani splav ne predstavlja zgolj medicinske izkušnje izgube, temveč kompleksno življenjsko izkušnjo izgube, ki zahteva celostno, sočutno in strokovno podporo tako materam kot tudi njihovim partnerjem.20262026-08-27 09:06:40Magistrsko delo/naloga186136VisID: 57691sl