Doživljanje lastnega telesa pri ženskah z izkušnjo motenj hranjenjaValentinčič, Meta Ajda (Avtor) Rakovec, Primož (Mentor) Černe, Gaja (Komentor) motnje hranjenjasamopodobastik s telesomutelešenostokrevanjesocialno deloV diplomskem delu sem raziskovala, kako ženske z izkušnjo motenj hranjenja doživljajo svoje telo, samopodobo, stik s telesom in proces sprejemanja sebe. Zanimalo me je, kateri notranji in zunanji dejavniki vplivajo na njihovo doživljanje telesa ter kakšno vlogo imajo podporno okolje in strokovna pomoč pri okrevanju. V teoretičnem delu sem predstavila motnje hranjenja, odnos do telesa, telesno samopodobo, utelešenost, odtujenost od telesa, okrevanje odnosa do telesa ter pomen socialnega dela na področju motenj hranjenja. V empiričnem delu sem izvedla kvalitativno raziskavo, ki je temeljila na delno strukturiranih intervjujih s petimi polnoletnimi ženskami z izkušnjo motenj hranjenja. Sogovornice so bile v času raziskave vključene v različne oblike strokovne pomoči oziroma podpore. Pridobljeno gradivo sem analizirala z odprtim, osnim in odnosnim kodiranjem. Raziskovalna vprašanja so se nanašala na dojemanje samopodobe, doživljanje stika s telesom, dejavnike, ki sooblikujejo doživljanje lastnega telesa, ter vlogo podpornega okolja in strokovne pomoči pri sprejemanju sebe in lastnega telesa. Rezultati kažejo, da sogovornice svojega telesa niso doživljale zgolj kot fizičnega telesa, temveč kot prostor, kjer so se izražale notranje stiske, sram, potreba po nadzoru, občutek lastne vrednosti, družinska sporočila, družbeni pritiski in izkušnje iz odnosov. Pri več sogovornicah je bila samopodoba močno povezana s telesno težo, videzom, prehranjevanjem in zmožnostjo nadzora nad simptomi motnje hranjenja. Simptomi so jim v določenih obdobjih dajali občutek uspeha, moči, varnosti ali vrednosti, čeprav so jim hkrati povzročali telesno, psihično in socialno škodo. Stik s telesom je bil pogosto oslabljen, saj so sogovornice težko prepoznavale lakoto, sitost, utrujenost, potrebo po počitku in druge telesne signale. Na doživljanje telesa so vplivali številni notranji in zunanji dejavniki. Med notranjimi so se najpogosteje pojavljali sram, krivda, stiska, samokritika, samoobtoževanje in potreba po kontroli. Med zunanjimi dejavniki pa so bile pomembne družinske izkušnje, športno in vrstniško okolje, mediji, družbena omrežja, partnerski odnosi ter širši družbeni pritiski, povezani predvsem z ženskimi telesnimi ideali. Sogovornice so strokovno pomoč večinoma doživljale kot pomemben del okrevanja, vendar so poudarile, da je zanje ključen varen, razumevajoč in neobsojajoč odnos. Ugotovitve kažejo, da okrevanje ne pomeni samo zmanjšanja simptomov ali spremembe telesne teže, temveč tudi spreminjanje odnosa do sebe, telesa, čustev, hrane in življenja. Socialno delo ima pri tem pomembno vlogo, saj lahko prispeva k razumevanju življenjskega konteksta uporabnice, krepitvi podpornega okolja in ustvarjanju prostora, kjer je oseba vrednotena celostno.20262026-08-26 09:01:37Diplomsko delo/naloga186045VisID: 57544sl