<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Učinki manualne terapije pri osebah s subakromialnim utesnitvenim sindromom - pregled literature</dc:title><dc:creator>Spasova,	Natka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hlebš,	Sonja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vauhnik,	Renata	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>subakromialni utesnitveni sindrom</dc:subject><dc:subject>manualna terapija</dc:subject><dc:subject>terapevtska vadba</dc:subject><dc:subject>bolečina</dc:subject><dc:subject>obseg gibljivosti</dc:subject><dc:description>Uvod: Subakromialni utesnitveni sindrom je eden najpogostejših vzrokov za bolečino v ramenskem sklepu in predstavlja približno 40−65 % vseh težav, povezanih z bolečino v rami. Zanj so značilni bolečina, občutek pokanja ali preskakovanja v ramenskem sklepu, zmanjšan obseg gibljivosti ter zmanjšana funkcijska zmožnost zgornjega uda. Zdravljenje je lahko kirurško ali konzervativno. Konzervativno zdravljenje vključuje terapevtsko vadbo, manualno terapijo in druge fizioterapevtske postopke. Namen: Namen diplomskega dela je analizirati učinke manualne terapije pri obravnavi subakromialnega utesnitvenega sindroma. Cilj je predstaviti ugotovitve iz literature ter na podlagi analize raziskav oceniti učinkovitost manualne terapije pri zmanjševanju bolečine, izboljšanju obsega gibljivosti in izboljšanju funkcije ramenskega sklepa. Metode dela: Literaturo smo iskali v podatkovnih zbirkah PubMed, PEDro in ResearchGate. V pregled smo vključili raziskave, objavljene v angleškem jeziku po letu 2007. Rezultati: Rezultati večine raziskav so pokazali statistično značilno zmanjšanje bolečine, povečanje obsega gibljivosti ter izboljšanje funkcijske zmožnosti znotraj vseh skupin (p &lt; 0,005). V nekaterih raziskavah so bile ugotovljene statistično značilne razlike med skupinama v prid eksperimentalnim skupinam, ugotovljene pri zmanjšanju bolečine, povečanju obsega gibljivosti ter funkcijske zmožnosti (p &lt; 0,05). Prav tako so bile v nekaterih raziskavah ugotovljene klinično značilne izboljšave merilnih izidov (bolečina, obseg gibljivosti, funkcijska zmožnost) tako znotraj skupin kot med skupinami. Razprava in zaključek: Manualna terapija lahko prispeva k večjemu ali hitrejšemu izboljšanju funkcijskih izidov, zlasti ko je uporabljena kot dopolnilna terapija k terapevtski vadbi. Za natančnejšo primerjavo učinkov manualne terapije bi bile potrebne nadaljnje raziskave z uporabljenimi podobnimi manualnimi tehnikami, podobnim trajanjem intervencij, enotnimi merilnimi izidi ter raziskave z daljšim obdobjem spremljanja.</dc:description><dc:publisher>[N. Spasova]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-08-18 13:49:50</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>185710</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.8</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 162027</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 288133891</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
