Organizacijski vidiki jugoslovanske udeležbe v Unescovi akciji reševanja spomenikov stare Nubije med letoma 1960 in 1964Smolič, Žiga (Avtor) Ciglenečki, Jan (Avtor) arheološka najdiščastara NubijaUNESCOreševanje spomenikovkulturna dediščinaJugoslavijaV drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je takratna egiptovska oblast pod Gamalom Abdelom Naserjem v sodelovanju s Sovjetsko zvezo začela priprave na gradnjo enega najbolj grandioznih infrastrukturnih objektov – Asuanskega visokega jezu. Projekt, ki je predstavljal nujen korak v procesu nadaljnjega ekonomskega razvoja Egipta, je poleg tega obetal tudi širok spekter neljubih posledic. Z zaporo Nila je na južni strani zidu začelo nastajati takrat največje umetno jezero na svetu. Hitro rastoča voda »Naserjevega jezera« je poleg številnih nubijskih naselij ogrozila tudi bogata arheološka najdišča na tem območju. Izvršni odbor Unesca je decembra 1959 kot odgovor na apel vlad Egipta (Združene arabske republike) in Sudana sprejel odločitev, da izvede mednarodno usklajeno akcijo za zaščito spomenikov stare Nubije. Pobuda Unesca k organizaciji največje mednarodne reševalne akcije spomenikov je sprožila pospešen organizacijski postopek za izvedbo kompleksne reševalne misije, ki jo je diktirala hitro naraščajoča gladina Nila, saj naj bi voda prva najdišča poplavila že v treh letih od začetka gradnje. Unescovi kampanji, pri kateri je v manjšem ali večjem obsegu sodelovalo 50 držav, se je kmalu pridružila tudi Jugoslavija. Poleg tehnično-strokovne pomoči v Unescovem dokumentacijskem centru v Kairu je bil njen doprinos na terenu opazen predvsem na področju snemanja, konzerviranja in restavriranja krščanskih poslikav med letoma 1963 in 1964 na objektih v Wadi es-Sebui (Egipt), Abu Hodi (Egipt), Abdullah Nirgiju (Egipt) in Sheikh Abd el-Ghadirju (Sudan). Jugoslovanska udeležba v Unescovi reševalni akciji časovno sovpada z vrhuncem jugoslovanskoegiptovskih odnosov, ki se med drugim manifestirajo v sodelovanju na nivoju globalne politike in sklicu prve konference gibanja neuvrščenih v Beogradu leta 1961. Čeprav jugoslovanska udeležba v Unescovi akciji reševanja spomenikov stare Nubije ni bila zanemarljiva, e glede na izrazito tesne prijateljske odnose z Egiptom kljub temu presenetljivo, da se Jugoslavija v kampanjo ni vključila bolj intenzivno. Pričujoči prispevek temelji na raziskavi arhivskega gradiva, povezanega z jugoslovansko odpravo v Nubijo med letoma 1963 in 1964, pri čemer se osredotoča zlasti na organizacijske vidike tega projekta.20242026-08-18 09:53:35Članek v reviji185684UDK: 902(620)"1960/1964"ISSN pri članku: 2630-3426COBISS_ID: 217716995slLicenca CC BY je navedena na spletni strani revije.