<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Družbena produkcija molka</dc:title><dc:creator>Dobaj,	Aiken Maja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Petek,	Polona	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>molk</dc:subject><dc:subject>diskurz</dc:subject><dc:subject>razmerja moči</dc:subject><dc:subject>subjektivnost</dc:subject><dc:subject>subalternost</dc:subject><dc:description>V diplomski nalogi sem obravnavala molk kot relacijsko konstituiran družbeni in diskurzivni fenomen, ki ga ne moremo razumeti preprosto kot tišino oz. odsotnost govora, ampak ga moramo dojemati kot učinek struktur moči, ki organizirajo pogoje, pod katerimi se lahko individuum verbalno izraža, hkrati pa načine distribucije simbolnega kapitala ter režime slišanosti. Teoretski okvir združuje Bourdieujevo konceptualizacijo jezikovnega trga in simbolnega nasilja, Gramscijevo teorijo hegemonije, Spivakino analizo subalternosti in epistemološkega nasilja, ter obenem dopolnjuje sodobne poststrukturalistične in feministične pristope (hooks, Butler, Ahmed), ki molk kot tak premeščajo v polja relacijskosti, afekta in performativnosti. Osrednje raziskovalno vprašanje se nanaša na produkcijo molka znotraj presečišča diskurzivnih, institucionalnih in afektivnih struktur ter na njegove učinke v procesu subjektivacije. Molk se pri tem kaže kot večplasten pojav. Po eni strani lahko namreč odraža izključenost iz prevladujočih družbenih diskurzov, po drugi strani pa lahko pomeni tudi zavestno vzpostavljanje distance do teh struktur. Njegov kritični potencial ni samoumeven, saj je odvisen od stopnje avtonomije posameznika in njegove zmožnosti, da reflektira lastni položaj znotraj družbenih razmerij. Metodološki pristop temelji na hermenevtični in diskurzivni analizi mita o Eho in Narcisu iz Ovidijevih Metamorfoz, ki deluje kot paradigmatski tekstualni korpus za analizo razmerij med govorom, telesnostjo, željo in ontologijo subjekta. Mit je omogočal vpogled v to, kako se omejitev govora ne manifestira samo kot komunikacijska redukcija, temveč kot transformacija pogojev subjektivne eksistence. Ugotovitve kažejo, da molk deluje kot materialno-diskurzivni in afektivno prostorski učinek, ki se vzpostavlja skozi sedimentacijo relacij moči, ter se naknadno stabilizira v interpretativnih režimih pomena. Njegova funkcija v tem smislu ni enoznačna, saj variira med reprodukcijo dominacije in potencialno destabilizacijo diskurzivnih norm, pri čemer ostaja vedno vpet v asimetrične strukture reprezentacije in interpretativne avtoritete.</dc:description><dc:publisher>[A. M. Dobaj]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-11 07:45:10</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184627</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 316.7(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 617515</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 288469507</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
