<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Proces odločanja za prekinitev nasilnega partnerskega odnosa v obdobju nosečnosti in zgodnjega materinstva pri ženskah</dc:title><dc:creator>Mikec,	Saša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Simonič,	Barbara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>intimnopartnersko nasilje</dc:subject><dc:subject>nosečnost</dc:subject><dc:subject>zgodnje materinstvo</dc:subject><dc:subject>dinamika nasilja</dc:subject><dc:subject>odločanje za odhod</dc:subject><dc:subject>strategije spoprijemanja</dc:subject><dc:subject>podpora žrtvam nasilja</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu smo raziskali proces odločanja za prekinitev nasilnega partnerskega odnosa pri ženskah v obdobju nosečnosti in zgodnjega materinstva. 

V teoretičnem delu smo opredelili značilnosti in dinamiko intimnopartnerskega nasilja (IPN) ter predstavili njegove posebnosti v obdobju nosečnosti in zgodnjega materinstva. Posebno pozornost smo namenili procesom odločanja za prekinitev nasilnega odnosa, strategijam spoprijemanja, ki jih ženske razvijajo za zaščito sebe in otroka ter vlogi formalnih in neformalnih podpornih sistemov. Osvetlili smo tudi kompleksnost notranjih procesov, ki spremljajo odločanje za odhod ter vpliv materinske vloge, nespodbudnih odzivov okolice in različnih oblik nadzora ter manipulacije, ki lahko ženske zadržujejo v nasilnem odnosu.

Empirični del raziskave je temeljil na fenomenološkem pristopu, katerega namen je bil poglobljeno razumeti proces odhajanja iz odnosa žensk, ki so bile v obdobju nosečnosti ali zgodnjem materinstvu izpostavljene IPN. Podatke smo pridobili s polstrukturiranimi intervjuji s šestimi mladimi materami, ki so nasilni odnos že prekinile. 

Rezultati raziskave so pokazali, da je odločanje za prekinitev nasilnega partnerskega odnosa dolgotrajen in kompleksen proces, zaznamovan z notranjimi konflikti, občutki strahu, krivde, sramu in odgovornosti do otroka. Nasilje se pogosto začne postopoma in ga ženske sprva ne prepoznavajo kot nasilje, temveč ga minimizirajo ali racionalizirajo. Nosečnost in zgodnje materinstvo se v raziskavi pokažeta kot pomembni prelomni obdobji. Po eni strani lahko povečujeta ranljivost žensk in prispevata k vztrajanju v odnosu, po drugi strani pa ravno skrb za otroka postane ključni motiv za odločitev o odhodu. Proces odločanja vključuje tudi postopni prehod od pasivnih strategij spoprijemanja k bolj aktivnim oblikam iskanja pomoči.</dc:description><dc:publisher>[S. Mikec]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-10 09:00:28</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184586</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 364.632-058.833:159.9-055.52-055.2(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 36200</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 286902787</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
