<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Proteinski inženiring oligomerne različice celulaze bglC z uporabo termostabilne tetramerizacijske domene p53</dc:title><dc:creator>Starc,	Gaja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Novinec,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>celulaza bglC</dc:subject><dc:subject>endoglukanaza</dc:subject><dc:subject>celuloza</dc:subject><dc:subject>oligomerizacija</dc:subject><dc:subject>tetramerizacijska domena p53</dc:subject><dc:description>Celulaze klasično delimo v tri skupine encimov, ki sinergistično sodelujejo pri hidrolizi
celuloze: endoglukanaze (EC 3.2.1.4), eksoglukanaze (EC 3.2.1.91) in β-glukozidaze (EC
3.2.1.21). Celulaze vseh skupin so ključne za pretvorbe lignoceluloznih materialov in so
vsestransko uporabne v industriji. Kompleksna sestava celuloze in omejitve obstoječih
encimov pri razgradnji celuloze vseeno predstavljajo izzive pri širši praktični uporabi.
Učinkovitejšo uporabo celulaz v industrijskih procesih je mogoče doseči z izboljšanjem
katalitične aktivnosti encimov, povečanjem njihove stabilnosti in razumevanjem zahtev
za uporabo v specifičnih procesih ter inženirstvom encimov, prilagojenih zanje. Eno
izmed področij izboljšav je oligomerizacija. Oligomerni encimi so pogosto odpornejši na
ekstremne pogoje, hkrati pa lahko oligomerizacija izboljša adsorpcijo encimov na
netopne substrate. V sklopu magistrskega dela smo skušali z uporabo termostabilne
tetramerizacijske domene p53 (p53TD_Q331R) kot C-končne fuzije pripraviti tetramerno
različico celulaze bglC, endoglukanaze iz bakterije Bacillus subtilis. Zanimalo nas je ali
fuzijski protein oligomerizira in ali spremenjeno oligomerno stanje vpliva na aktivnost
razgradnje polimernega substrata karboksimetilceluloze. Zapis za fuzijski protein smo
pripravili s sestavljanjem po Gibsonu, nato pa izrazili in izolirali obe različici
endoglukanaze ter določili njuno oligomerno stanje z uporabo velikostne izključitvene
kromatografije in masne fotometrije. Aktivnost obeh različic smo preučevali z uporabo
testa DNS ter tako določili pripadajoče kinetične parametre. Tetramerne različice
celotnega fuzijskega proteina nam ni uspelo pripraviti, najverjetneje zaradi proteolitičnih
cepitev fuzijskega proteina na področju povezovalne regije med domenama celulaze
bglC. Proteolitične cepitve in odsotnost tetramerizacije bi lahko vplivale tudi na nižjo
navidezno aktivnost fuzijskega proteina v primerjavi z rekombinantno celulazo bglC
divjega tipa.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-08 14:10:32</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184496</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 25929</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
