<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vrednotenje delovanja izbranih 4-substituiranih 1,3-dinitrobenzenov na androgeni receptor v celični liniji AR-EcoScreen</dc:title><dc:creator>Partl,	Taja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sollner Dolenc,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Štrukelj Pahović,	Pia	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>androgeni receptor</dc:subject><dc:subject>AR-EcoScreen</dc:subject><dc:subject>in silico metoda</dc:subject><dc:subject>ligandi androgenega receptorja</dc:subject><dc:subject>luciferazni reporterski sistem</dc:subject><dc:description>Androgeni receptor je od liganda odvisen jedrni transkripcijski dejavnik, ki uravnava izražanje številnih genov, vključenih v razvoj in delovanje različnih tkiv. Motnje v delovanju androgenega receptorja so povezane z razvojem številnih bolezni, med katerimi je z androgeno signalizacijo tesno povezan tudi rak prostate, ki predstavlja eno najpogostejših malignih obolenj pri moških. Zaradi tega predstavlja androgeni receptor pomembno terapevtsko tarčo, vedno več pozornosti pa se namenja raziskovanju spojin, ki lahko modulirajo njegovo delovanje, kot so agonisti, antagonisti in selektivni modulatorji androgenega receptorja. Agonisti so terapevtsko uporabni pri stanjih z zmanjšano aktivnostjo receptorja, medtem ko so antagonisti ključni pri boleznih, kjer androgena signalizacija spodbuja patološko proliferacijo celic, zlasti pri raku prostate in benigni hiperplaziji prostate. Namen magistrske naloge je bil ovrednotiti delovanje izbranih 4-substituiranih 1,3-dinitrobenzenov na androgeni receptor ter preveriti njihov potencialni agonistični ali antagonistični učinek. Najprej smo njihovo delovanje ovrednotili z uporabo napovednega in silico modela Endocrine Disruptome. Kot in vitro model smo izbrali celično linijo AR-EcoScreen. Celice smo najprej izpostavili koncentracijam 10 µM, 1 µM, 
100 nM, 10 nM, 1 nM in 100 pM ter z resazurinskim testom ocenili celično viabilnost oziroma živost celic. Za funkcijsko oceno delovanja spojin smo nato izvedli luciferazni reporterski test za določanje transkripcijske aktivnosti androgenega receptorja v skladu s smernicami OECD. Nobena izmed testiranih spojin ni delovala agonistično, vse pa so izkazale antagonistične učinke. Spojina LJB02 je izkazala statistično značilno antagonistično delovanje pri koncentracijah višjih od 1 nM, spojini LJB05 in LJB07 pri koncentracijah višjih od 100 pM in spojina LJB06 pri koncentracijah višjih od 100 nM. Najizrazitejši antagonistični učinek, že pri najnižjih testiranih koncentracijah (100 pM), sta pokazali spojini LJB05 in LJB07. Poleg tega smo ugotovili razlike v antagonističnem učinku med tetrazolnim (LJB06) in triazolnim (LJB07) derivatom, pri čemer je triazolni derivat izkazal močnejše antagonistično delovanje, kar se je odražalo v večjem zmanjšanju transkripcijske aktivnosti. S pridobljenimi rezultati smo potrdili, da imajo izbrane spojine potencial za modulacijo androgenega receptorja in da kemijska struktura pomembno vpliva na njihovo delovanje.</dc:description><dc:publisher>[T. Partl]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-25 08:45:30</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184073</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 577.175.6:615(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 125574</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 282892035</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
