Vsebina in pravna narava razmerij na decentraliziranih aplikacijahSekirnik, Janez (Avtor) Grilc, Peter (Mentor) decentralizirane aplikacijeDeFiposojanje kriptosredstevpametne pogodbetransakcija na verigi blokovizjava voljezavezovalni in razpolagalni pravni poselposojilna pogodbaponudniki likvidnosti.Doktorska disertacija obravnava civilnopravno strukturo in pravno naravo razmerij, v katera uporabniki vstopajo pri uporabi decentraliziranih aplikacij, s poudarkom na DeFi aplikacijah za posojanje in izposojanje kriptosredstev. Rdeča nit raziskave je vprašanje identifikacije vlog in razmerij med razpršenimi deležniki kompleksne arhitekture decentraliziranih aplikacij. Disertacija zato ne izhaja iz pametnih pogodb kot domnevno novega pogodbenega tipa, temveč iz vprašanja, katera razmerja pametne pogodbe in decentralizirani protokoli v praksi sploh omogočajo in kako jih je mogoče dogmatično umestiti v okvir obligacijskega prava. Namen disertacije je (1) razumeti učinke decentraliziranih aplikacij in pametnih pogodb s pogodbenopravnega vidika, (2) identificirati razmerja, ki se sklepajo in izvajajo prek decentraliziranih aplikacij, ter (3) opredeliti okoliščine, ki vplivajo na njihovo pravno naravo in strukturo, ob tem pa ponuditi splošen analitični okvir za presojo konkretnih primerov. Disertacija je vodena z tremi raziskovalnimi vprašanji: (i) kakšna je in od česa je odvisna pravna narava razmerij med uporabniki in drugimi deležniki decentraliziranih aplikacij, (ii) kateri tipi pogodb se sklepajo pri uporabi decentraliziranih aplikacij in med kom, ter (iii) ali je obstoječe pogodbeno pravo ustrezen okvir za razumevanje teh razmerij. Na tej podlagi sta postavljeni dve hipotezi: Hipoteza 1 predpostavlja neenotnost strukture in pravne narave razmerij, ki je odvisna od stopnje decentralizacije in tipa delovanja aplikacije; Hipoteza 2 pa predpostavlja, da so pravni posli na decentraliziranih aplikacijah veljavni le v okviru teorije abstraktnosti glede povezanosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Disertacija je umeščena v civilno pravo, predvsem obligacijsko pravo, ter uporablja kombinacijo analize in sinteze virov, dogmatične (teoretično-logične) metode pri obravnavi izjave volje in pravnega posla, sociološko metodo za identifikacijo dejanskih praks in deležnikov, mestoma pa tudi primerjalno metodo kot podporo pri iskanju prepričljivejših razlag (ne kot primerjalnopravno merjenje sistemov). Empirična študija uporabniške volje je bila zaradi psevdoanonimnosti in pomanjkanja verodostojnega centralnega vira opuščena. Namesto tega je volja rekonstruirana prek uporabnikovih ravnanj. Raziskovalno polje je zavestno zoženo na DeFi aplikacije za posojanje/izposojanje kriptosredstev na verigi blokov Ethereum ter na analizo strukture in pravne narave razmerij (ne njihove poglobljene vsebine), pri čemer je javnopravna perspektiva načrtno postavljena v ozadje. Osrednji premik disertacije je analitična razčlenitev transakcije na verigi blokov kot nosilke izjave volje. Ugotovljeno je, da uporabnik z digitalnim podpisom transakcije vedno izjavi vsaj voljo glede pravnega posla izvršitve transakcije (tj. naročilo omrežju, da transakcijo izvrši po pravilih verige blokov). Poleg tega pa lahko (ne nujno vedno) z istim podpisom izjavi tudi voljo glede osnovnega pravnega posla, če s transakcijo zasleduje pravne učinke (npr. posojilo, darilo ipd.). S tem je razmerje med tehnološkim dejanjem (podpis/izvršitev transakcije) in pravnim učinkom odvisno od kavze in vsebine izjavljene volje, ne pa od tehnološke forme same. Na ravni razmerij pri DeFi aplikacijah disertacija pokaže, da poskus »enotne« razlage (ena sama shema strukture pogodbenih strank za vse decentralizirane aplikacije) metodološko zgreši raznolikost dejanskih konfiguracij. Stopnja decentralizacije ima neposredne pravne posledice, ker vpliva na možnost identifikacije subjekta, ki bi bil nosilec pravic in obveznosti na strani aplikacije. Za operativno identifikacijo ponudnika finančne storitve je oblikovan dvostopenjski test: najprej vprašanje obstoja »neodvisnega nadzora« nad aplikacijo (v smislu vpliva na sredstva, dostop ali uporabo), nato pa vprašanje, ali subjekt dejansko izvaja finančno storitev (nujnost njegove storitve za finančno storitev, vpliv na ceno in pobiranje plačil, možnost izključevanja uporabnikov). Ta test je nato uporabljen pri presoji vlog upravljavcev protokolov, ponudnikov uporabniških vmesnikov in drugih deležnikov. Disertacija raziskovalno polje sistematizira v šest tipov DeFi aplikacij (kombinacija stopnje decentralizacije: on-chain CeFi vs pDeFi; in modela delovanja: peer-to-peer, peer-to-pool, peer-to-contract) ter za vsakega opredeli strukturo razmerij glede osnovnega posojilnega posla. On-chain CeFi (peer-to-peer in peer-to-pool): uporabniki glede posojila ne sklepajo neposrednih pogodb med seboj. Pogodbeno razmerje glede finančne storitve nastane z identificiranim ponudnikom finančne storitve (upravljavcem protokola ali ponudnikom vmesnika – odvisno od rezultata dvostopenjskega testa). Model delovanja (peer-to-peer vs peer-to-pool) pri teh aplikacijah praviloma ne spremeni strukture razmerij, ker je odločilno, da obstaja identificiran izvajalec finančne storitve na strani aplikacije. On-chain CeFi (peer-to-contract): uporabniki glede posojila vstopajo v pogodbeno razmerje s ponudnikom finančnih storitev, vendar specifično le na strani izposoje (najema posojila), saj v tem modelu ni klasičnih posojilodajalcev, temveč so izposojena sredstva generirana ob nastanku posojila. pDeFi (peer-to-peer): ker pri pDeFi aplikacijah po definiciji ni identificiranega izvajalca finančne storitve na strani aplikacije, posojilna pogodba nastane neposredno med uporabnikoma (posojilodajalcem in posojilojemalcem). Vzporedno lahko uporabnika sklepata razmerja glede storitev informacijske družbe tudi z drugimi deležniki (npr. vmesnik, upravljavec protokola), vendar ne kot del posojilnega razmerja. pDeFi (peer-to-pool): posojilojemalec vstopi v posojilno razmerje neposredno s ponudniki likvidnosti. Struktura na strani posojilodajalca je lahko različna (ločena razmerja posojilojemalcev z vsakim ponudnikom likvidnosti, eno skupno razmerje z vsemi, ali razmerje s ponudniki kot družbo civilnega prava), odvisno od konkretnih okoliščin aplikacije. pDeFi (peer-to-contract): razmerje glede »posojila« je kvalitativno drugačno. Uporabnik pri izposoji namreč ne sklene pogodbe z nikomer, temveč izvrši sui generis enostranski pravni posel, v katerem z zaklenitvijo zavarovanja ustvari dolg proti lastnim sredstvom brez sodelovanja tretje osebe. Ravno ta konfiguracija predstavlja najbolj izrazit primer, kako model delovanja pDeFi aplikacije neposredno preoblikuje pravno naravo razmerja. V okviru tako definiranega polja in na podlagi zgoraj povzete sinteze je Hipoteza 1 potrjena: pravna narava in struktura razmerij nista enotni, temveč sta odvisni od stopnje decentralizacije in (zlasti pri pDeFi) tudi od modela delovanja aplikacije. Hipoteza 2 pa je ovržena: temeljni razlog je v dogmatični ugotovitvi, da transakcije na verigi blokov pogosto (pri DeFi praviloma) izražajo tudi voljo glede zavezovalnega pravnega posla, zato razlage veljavnosti ni treba reševati z nujnostjo teorije abstraktnosti glede povezanosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Prispevek disertacije je trojen: (1) ponudi dogmatično utemeljen model razumevanja transakcije na verigi blokov kot pravnega posla, ki loči (a hkrati poveže) voljo glede izvršitve transakcije in voljo glede osnovnega pravnega posla; (2) razvije analitično orodje (dvostopenjski test) za identifikacijo ponudnika finančne storitve v ekosistemu DeFi; ter (3) sistematizira in primerjalno opiše pogodbeno strukturo šestih kategorij DeFi aplikacij posojilnega tipa. S tem disertacija krepi pravno predvidljivost in postavlja dogmatično podlago za nadaljnje razprave (tudi regulativne), ki so brez predhodne rekonstrukcije civilnopravnih razmerij metodološko tvegane.20262026-06-24 09:00:27Doktorsko delo/naloga184030VisID: 138452COBISS_ID: 282749443sl