<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Validacija analizne metode za določanje makrocikličnih laktonov v mesu</dc:title><dc:creator>Novak,	Melita	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bajc,	Zlatka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Prosen,	Helena	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>makrociklični laktoni</dc:subject><dc:subject>avermektini</dc:subject><dc:subject>milbemicini</dc:subject><dc:subject>SPE</dc:subject><dc:subject>HPLC-FLD</dc:subject><dc:subject>validacija analizne metode</dc:subject><dc:subject>derivatizacija</dc:subject><dc:description>Makrociklični laktoni (ML) so endektocidi, ki se uporabljajo za zdravljenje notranjih in zunanjih parazitskih okužb pri živalih in so derivati naravnih fermentacijskih produktov bakterij rodu Streptomyces. Zelo so učinkoviti že pri nizkih dozah, hkrati pa so za sesalce nizko toksični. Mehanizem delovanja ML je zaradi visoke afinitete povezan z od glutamata odvisnimi kloridnimi kanalčki (GluCls), ki so specifični za nekatere parazitske organizme. Zaradi lipofilnih lastnosti ML se njihovi ostanki večinoma akumulirajo v maščobnih tkivih, mesu in mleku. Njihovo vsebnost v živilih živalskega izvora nadzorujejo uradni laboratoriji. 
Namen mojega magistrskega dela je bil validacija analizne metode za določanje sedmih makrocikličnih laktonov (eprinomektin, moksidektin, emamektin, nemadektin, abamektin, doramektin in ivermektin), ki se bo uporabljala kot presejalna in potrditvena metoda v uradnem laboratoriju. Metoda vključuje ekstrakcijo analitov iz vzorcev mesa v acetonitril in čiščenje ekstrakta s pomočjo ekstrakcije na trdno fazo (SPE). Eluate vzorcev sem derivatizirala z anhidridom trifluoroocetne kisline (TFAA), 1-metilimidazolom (MI) in ocetno kislino v stabilne fluorescenčne derivate, ki sem jih določala z visoko zmogljivo tekočinsko kromatografijo (HPLC) na reverzno-fazni koloni Supelcosil LC-8-DB s fluorescenčno detekcijo (FLD). Pred postopkom validacije sem poskusila med analite vključiti selamektin, vendar pri danih derivatizacijskih in kromatografskih pogojih ni dal ustreznega odziva.
Na obogatenih vzorcih govejega mesa sem izvedla popolno validacijo po konvencionalnem postopku v skladu z Izvedbeno uredbo komisije (EU) 2021/808, nato pa metodo razširila na prašičje in perutninsko meso z reducirano validacijo. Povprečen izkoristek metode za goveje meso znaša 89–109 %, v prašičjem mesu 86–114 % in v perutninskem mesu 90–114 %. Metoda ustreza kriterijem za ponovljivost in obnovljivost (CVr in CVW v govejem mesu znašata 3,91–12,8 % oz. 4,57–14,3 %). Ponovljivost metode v prašičjem in perutninskem mesu je prav tako ustrezna (CVr v prašičjem mesu je bila med 2,12 in 6,06 %, v perutnini pa med 3,66 in 15,8 %). Preverjena je bila robustnost metode in stabilnost derivatiziranih analitov v topilu in ekstraktu mesa. Ugotovila sem, da je metoda robustna, derivatizirani analiti pa stabilni najmanj 8 dni pri –20 °C. Validacija je pokazala, da je metoda primerna za določanje eprinomektina, moksidektina, emamektina, nemadektina, abamektina, doramektina in ivermektina v govejem, prašičjem in perutninskem mesu.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-16 10:40:23</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>183617</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 24225</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
