Psihološki dejavniki odpornosti pri žrtvah nasilja v družiniGašpar, Urška (Avtor) Gril, Alenka (Mentor) nasilje v družinipsihološki dejavniki odpornostidoživljanje travmeovire pri spoprijemanju z nasiljemformalne oblike pomočiV magistrski nalogi pišem o psiholoških dejavnikih odpornosti pri žrtvah nasilja v družini. V uvodu na kratko opišem temo družine, definiram nasilje v družini in navedem psihološke posledice nasilja v družini. Opredelim tudi pravni okvir nasilja v družini ter oblike pomoči, ki jih imamo na voljo. Na koncu še opredelim pojem ranljivosti in odpornosti, ki ga povežem s socialnodelovnimi znanji. Problem raziskave je nejasnost, kako različni dejavniki odpornosti delujejo skupaj in kako lahko strokovnjaki najbolje podprejo žrtve pri gradnji te odpornosti. Na podlagi neslučajnostnega, priložnostnega vzorca sem izbrala osem sogovornikov, s katerimi sem izvedla na podlagi smernic za intervju pogovor. Sogovorniki so mi dali vpogled v njihovo doživljanje nasilja. Populacijo predstavljajo polnoletne osebe, ki imajo na dan 1. 1. 2025 izkušnjo nasilja v družini v Sloveniji, pri čemer sta od nasilja minili vsaj dve leti. V empiričnem delu sem spraševala o sogovornikovem doživljanju travme, o spoprijemanju z doživljanjem nasilja in gradnjo odpornosti, o ovirajočih dejavnikih pri spoprijemanju z nasiljem, o dejavnikih odpornosti in o oblikah formalne pomoči, s katerimi so se srečali. S pomočjo svoje raziskave sem ugotavljala, katere psihološke dejavnike odpornosti najpogosteje razvijejo žrtve nasilja v družini; kako žrtve nasilja doživljajo travmo; kako se žrtve nasilja spoprijemajo z doživljanjem nasilja – kaj prispeva k njihovi odpornosti; kaj posameznike ovira pri spoprijemanju z doživljanjem nasilja ter katerih oblik formalne pomoči so bile žrtve nasilja deležne. Ugotovila sem, da žrtve nasilja v družini odpornost razvijejo kot dinamičen in postopen proces, ki ga soustvarjajo notranje psihološke lastnosti, socialna podpora in dostop do kakovostne strokovne pomoči. Med najpogostejšimi psihološkimi dejavniki odpornosti so se izkazali notranja trdnost, odločnost in trma, ki žrtvam omogočajo vztrajanje kljub dolgotrajni izpostavljenosti nasilju. Pomembno vlogo so imele tudi kognitivne strategije — sposobnost notranjega dialoga, samorefleksije in postopnega razvoja zavedanja o lastni vrednosti. Ključni zunanji dejavnik odpornosti je bila socialna podpora bližnjih, ki je žrtvam nudila sprejetost in varen prostor. Formalna pomoč je odpornost krepila zlasti takrat, ko je strokovnjak nasilje pravilno poimenoval in vzpostavil zaupen, empatičen odnos. Ključna ovira pri spoprijemanju z nasiljem je bila normalizacija nasilja, ki je žrtvam dolgo preprečevala prepoznavanje lastne izkušnje. Poleg tega so za pot okrevanja pomembno vplivali finančna odvisnost, sistemske ovire in neprimerni odzivi strokovnjakov, ki so zaupanje v institucije dolgoročno zmanjšali. Ugotovitve kažejo, da okrevanje ni zgolj individualni proces, temveč zahteva hkratno delovanje na ravni posameznika, njegovih odnosov in dostopnosti kakovostne formalne pomoči.[U. Gašpar]20262026-06-16 09:01:22Magistrsko delo/naloga183608UDK: 364.63:159.9VisID: 56687COBISS_ID: 283697923sl