<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga medicinske sestre pri vzpostavitvi intraosalne alternativne poti</dc:title><dc:creator>Ogrin Jereb,	Jerneja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prestor,	Jože	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Matić,	Lucija	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>parenteralno zdravljenje</dc:subject><dc:subject>intravenski pristop</dc:subject><dc:subject>vloga medicinske sestre</dc:subject><dc:description>Uvod: V kliničnem okolju se vsakodnevno srečujemo s pacienti, ki potrebujejo zdravljenje preko intravenskega pristopa. Primarna naloga zdravstvenega osebja v tem primeru je vzpostavitev ustreznega intravenskega dostopa. V večini primerov to pomeni vstavitev periferne intravenske kanile, kadar to ni mogoče, pa se kot alternativa uporabi intraosalni dostop. Namen: Namen diplomskega dela je proučiti pomen intraosalnega dostopa in vlogo medicinskih sester pri vzpostavitvi intraosalne poti. Prav tako želimo raziskati razlike med različnimi žilnimi dostopi, glede uspešnosti prvega poskusa in hitrosti same vzpostavitve, ter kakšna je raven znanja, izkušenj in usposobljenosti zdravstvenega osebja glede intraosalnega dostopa. Metode dela: Uporabili smo deskriptivno metodo s pregledom literature. Literaturo in vire, ki so izšli med letoma 2016 in 2026, smo iskali v iskalnikih Science Direct, Google učenjak in PubMed, podatkovni bazi CINAHL, bibliografski zbirki MEDLINE in knjižnici Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Rezultati: Ugotovili smo, da je intraosalni dostop dobra alternativa v primeru, ko intravenski dostop ni mogoč. Njegova implementacija je znatno hitrejša in uspešnejša od ostalih metod žilnega dostopa, vendar se uporablja redko. Razloga za to sta najverjetneje neizobraženo zdravstveno osebje in pomanjkanje kliničnih izkušenj. Ugotovili smo tudi, da ima medicinska sestra pomembno vlogo pri izvedbi posega. Predvsem je potrebna hitra ocena stanja pacienta in prepoznavanje okoliščin, pri katerih bi bila potrebna izvedba intraosalnega dostopa. Razprava in zaključek: Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da je intraosalni dostop učinkovita in zanesljiva alternativa pri oteženem ali neuspešnem vzpostavljanju intravenskega dostopa. Ugotovili smo, da ima intraosalni dostop visoko stopnjo uspešne vzpostavitve že pri prvem poskusu, ter omogoča hitro vzpostavitev intravenskega dostopa, v primerjavi z periferno intravensko kanilo in osrednjim venskim katetrom. Pomembno vlogo pri vzpostavitvi intraosalnega dostopa ima medicinska sestra, ki sodeluje pri oceni pacientovega stanja, pripravi pripomočkov, izvedbi, ter pri nadzoru nad možnimi zapleti. Na temo intraosalnega dostopa je bilo izvedenih premalo raziskav, da bi lahko trdili, kateri žilni dostop je najbolj ustrezen. Prav tako smo ugotovili, da so medicinske sestre premalo poučene o uporabi intraosalnega dostopa, kar je razvidno iz raziskav.</dc:description><dc:publisher>[J. Ogrin Jereb]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-10 07:46:15</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>183276</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616-083</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 160039</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 281113347</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
