Spremljanje bioloških označevalcev učinkovitosti in varnosti bioloških zdravil pri bolnikih s kroničnimi vnetnimi črevesnimi boleznimiUrbas, Katja (Avtor) Čučnik, Saša (Mentor) Novak, Gregor (Komentor) kronična vnetna črevesna bolezenbiološka zdravilavnetje izven črevesjarazvoj avtoprotitelesbiološki označevalciKronična vnetna črevesna bolezen je kronično vnetno obolenje prebavil, ki vključuje Crohnovo bolezen in ulcerozni kolitis. Zdravljenje je večstopenjsko, v zadnjih letih pa prevladujejo biološka zdravila, kot so zaviralci -tumor nekrotizirajočega dejavnika α, integrinov in interlevkinov. Kljub njihovi učinkovitosti se pri nekaterih bolnikih pojavijo neželeni učinki ali nezadosten terapevtski odziv, zato obstaja potreba po zanesljivih bioloških označevalcih, ki bi omogočili napoved uspešnosti in varnosti zdravljenja. Namen magistrske naloge je bil raziskati vpliv bioloških zdravil na pojavnost izven črevesnih vnetij in novih avtoprotiteles ter opredeliti potencialne biološke označevalce, povezane z odzivom na zdravljenje. V študijo je bilo vključenih 34 bolnikov, od tega 31 zdravljenih z biološkimi zdravili (infliksimab, adalimumab, vedolizumab in ustekinumab) in 3 bolniki zdravljeni z zaviralci Janus kinaze, ki so predstavljali kontrolno skupino. Bolniki so bili obravnavani na Kliničnem oddelku za gastroenterologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Laboratorijske analize so bile izvedene v Laboratoriju za imunologijo revmatizma Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Z vprašalniki smo ocenjevali izven črevesne simptome, določali smo koncentracije revmatoidnega faktorja, protiteles proti cikličnim cintruliniranim peptidom, protitelesa proti antigenom Sm, U1RNP, Ro, La, Scl-70, Jo-1, PCNA, PM/Scl, SL, Ku in protitelesa proti jedrnim antigenom, serumske koncentracije bioloških zdravil v več časovnih točkah ter koncentracije citokinov in kemokinov pred zdravljenjem in po dveh mesecih od začetka zdravljenja. Odziv na zdravljenje smo opredelili s kliničnimi indeksi Harvey-Bradshaw indeks, oziroma delni Mayo indeks, ter z vrednostmi C-reaktivnega proteina in fekalnega kalprotektina. Statistično značilnih razlik v pojavnosti izven črevesnih simptomov ali novih avtoprotiteles nismo ugotovili, zaznali pa smo predvsem blage mišično-skeletne simptome. Pri bolnikih, zdravljenih z ustekinumabom, so bile koncentracije učinkovine višje pri odzivnikih, medtem ko pri vedolizumabu in zaviralcih TNF-α takšne povezave nismo potrdili. Med spremljanimi citokini in kemokini so se statistično značilne spremembe pojavile pri nekaj označevalcih, zlasti IL-33, ki je pokazal potencialno napovedno vrednost za odziv na zdravljenje. Tudi nekateri drugi citokini in kemokini so se pokazali kot potencialni napovedni označevalci. Za potrditev rezultatov in posploševanje rezultatov na širšo populacijo bodo potrebne nadaljnje študije na večjem vzorcu bolnikov. Ugotovitve prispevajo korak k boljšemu razumevanju odziva na zdravljenje pri bolnikih s KVČB.[K. Urbas]20262026-06-09 08:45:06Magistrsko delo/naloga183232UDK: 615.32:616.34-002(043.2)VisID: 125431COBISS_ID: 281070083sl