<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Medgeneracijski prenos travm med ženskami žrtvami nasilja</dc:title><dc:creator>Šabec,	Sara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kovač Šebart,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Hribar Sorčan,	Valentina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mažgon,	Jasna	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>travma</dc:subject><dc:subject>medgeneracijski prenos travme</dc:subject><dc:subject>nasilje nad ženskami</dc:subject><dc:subject>nasilje v družini</dc:subject><dc:subject>intimnopartnersko nasilje</dc:subject><dc:subject>odnos mati–hči</dc:subject><dc:subject>družinska dinamika</dc:subject><dc:subject>socializacija</dc:subject><dc:subject>psihična travma</dc:subject><dc:subject>kvalitativna analiza</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo obravnava medgeneracijski prenos travme med ženskami žrtvami nasilja. Travma kot kompleksna psihična in telesna izkušnja lahko močno zaznamuje posameznika ter vpliva na njegove čustvene, kognitivne in vedenjske odzive. Pri tem ne ostaja omejena zgolj na posameznikovo izkušnjo, temveč se lahko preko odnosov, vzorcev vedenja in družinske dinamike prenaša tudi na naslednje generacije (van der Kolk 2014, str. 52; Cvetek 2009, str. 122–123).
Glavni namen magistrskega dela je bil raziskati, kako se travmatične izkušnje prenašajo med materjo in hčerjo ter kako se kažejo v njunem doživljanju, odnosih in vsakdanjem življenju. Poseben poudarek je bil namenjen razumevanju družinske komunikacije, vzgojnih vzorcev, socializacije ter odnosnih dinamik, ki lahko prispevajo k ohranjanju ali preoblikovanju travmatskih izkušenj. V teoretičnem delu sem obravnavala sodobna pojmovanja travme, njen vpliv na telo, možgane in spomin ter značilne travmatske odzive, kot so podoživljanje, izogibanje in hipervzbujenost (Rozman 2015, str. 53–67; van der Kolk 2014, str. 93–115). Nadalje sem predstavila različne modele medgeneracijskega prenosa travme, med drugim model družinskega sistema, komunikacijski model, sociokulturni model ter psihodinamični in relacijski pristop (Gostečnik 2008, str. 78; Danieli 1998, str. 111–115).
Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, izvedeni s polstrukturiranim intervjujem z dvema sogovornicama – materjo in hčerjo. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v subjektivno doživljanje travme, načine govora oziroma molka o nasilju ter razumevanje medgeneracijskega odnosa. Zbrano gradivo je bilo obdelano po načelih kvalitativne vsebinske analize.
Rezultati raziskave kažejo, da se travma ne prenaša zgolj preko neposrednih izkušenj nasilja, temveč tudi preko odnosnih vzorcev, čustvene odsotnosti, komunikacijskih značilnosti ter socializacijskih vplivov. Pomembno vlogo imajo tudi ponotranjene predstave o sebi in drugih, ki se oblikujejo v zgodnjih odnosih in lahko vplivajo na kasnejše doživljanje in vedenje (Sroufe in Fleeson 1986, str. 51–71; Schore 2010, str. 23–27). Ob tem se kažejo tudi elementi ponavljanja odnosnih vzorcev, ki jih je mogoče razumeti v okviru kompulzivnega ponavljanja (Gostečnik 1997, str. 9–13).
Magistrsko delo tako obravnava medgeneracijski prenos travme kot kompleksen in večplasten pojav, ki vključuje preplet psiholoških, telesnih, družinskih in družbenih dejavnikov. Poseben poudarek je namenjen razumevanju odnosa med materjo in hčerjo, ki omogoča vpogled v načine, kako se travma oblikuje, prenaša in potencialno preoblikuje znotraj družinskega sistema.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-06 07:15:25</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>183166</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 616330</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
