<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Obarvanje zob</dc:title><dc:creator>Jesenko,	Petra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Trebše,	Polonca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bohinc,	Peter	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Fošnarič,	Miha	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>laboratorijska zobna protetika</dc:subject><dc:subject>barva</dc:subject><dc:subject>barvni prostor</dc:subject><dc:subject>barvna stabilnost</dc:subject><dc:subject>beljenje</dc:subject><dc:subject>luske</dc:subject><dc:subject>poskus</dc:subject><dc:description>Uvod: Barva naravnih zob se spreminja skozi življenje. Odvisna je od absorpcijskih lastnosti sklenine, razpršitve svetlobe in absorpcije snovi v sklenino. Za prikaz barve naravnih zob se pogosto uporablja barvni prostor CIE L*a*b* ali barvni prostor L*C*h*. Barvo zob lahko določimo s pomočjo barvnih ključev ali pa si pomagamo z napravami, kot je spektrofotometer. Obarvanje zob je lahko notranje in zunanje. Notranje obarvanje je običajno posledica poškodb ali razvojnih motenj, zunanje pa nastane zaradi nabiranja organskih in anorganskih madežev v zobnem plaku oziroma zaradi nalaganja kromogena na površini zoba. V primeru notranjega ali zunanjega obarvanja si lahko pomagamo z beljenjem, estetskimi zobnimi nadomestki ali belilno ortodontsko opornico. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, katera tekočina najbolj obarva zobni nadomestek glede na material, iz katerega je izdelan. Metode dela: Za pisanje diplomskega dela smo pregledali strokovno literaturo, ki smo jo našli v iskalnih bazah, kot sta Google Scholar in ScienceDirect. Pri iskanju smo uporabljali večinoma angleške besede v povezavi z obarvanjem zob. Na podlagi najdene literature smo načrtovali in izvedli poskus, s katerim smo preverili barvno stabilnost dentalnih materialov. Poskus je bil izveden v prostorih Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Izdelali smo vzorce iz treh različnih dentalnih materialov (polimetil metakrilat, kompozit in cirkon) in jih izpostavili štirim tekočinam – kavi, vinu, črnemu čaju in soku. Poskus je trajal 34 dni. Po 27 dneh izpostavitve tekočinam smo vzorce izpostavili še vodikovemu peroksidu in jih tako razbarvali. Meritve smo opravljali s kromametrom. Rezultati: Glede na poskus je vino tekočina, ki najbolj obarva zobe. Cirkon se je izkazal za barvno najbolj stabilen material. Najbolj pa se je obarval polimetil metakrilat. Razprava in zaključek: Rezultati našega poskusa se ne ujemajo z določenimi študijami iz literature. Glede na literaturo zobe najbolj obarva črni čaj, glede na rezultate našega poskusa pa še več barve na zobeh pusti vino. Med obarvanjem so vse vrednosti ostale znotraj mejnih vrednosti, določenih v literaturi. Za opravljanje meritev so primernejše instrumentalne naprave, saj so hitrejše, bolj subjektivne in natančnejše. Obarvanje lahko rešujemo z beljenjem ali keramičnimi luskami.</dc:description><dc:publisher>[P. Jesenko]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-04-26 07:45:59</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>182162</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616.31</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 159537</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 276604931</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
