Življenjski poteki ljudi z dvojnimi diagnozami z izkušnjami obravnave v instituciji in skupnostiJenko, Evita Mici (Avtor) Grebenc, Vera (Mentor) komorbidnostpsihiatrična bolnišnicaterapevtska skupnostkomunauporabniška izkušnjaMagistrsko delo obravnava življenjske poteke ljudi z dvojnimi diagnozami, njihove izkušnje z obravnavo v institucijah (psihiatričnih bolnišnicah in zaporih) ter njihove izkušnje z obravnavo v visokopražnih stanovanjskih programih v skupnosti. V teoretičnem delu najprej raziščem različne poglede na zasvojenost in dvojne diagnoze, navajam značilnosti in kritike institucionalne obravnave in obravnave v skupnosti, predstavim razlike med medicinskim in skupnostnim modelom ter razložim načela normalizacije. Med prostovoljnim delom sem opazila, da so bili nekateri ljudje z dvojnimi diagnozami večkrat obravnavani v bolnišnicah in večkrat v programih v skupnosti. Zanimalo me je več o njihovih življenjskih potekih in kakšne so bile njihove izkušnje z obravnavo v institucijah in skupnostih. Raziskava je kombinirana, kvalitativna in kvantitativna, naredila sem 15 anket in pet intervjujev. Vzorec je neslučajnostni in priročni. Ankete in intervjuje sem izvedla v dveh terapevtskih skupnostih za zasvojene ljudi s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, to sta terapevtska skupnost Društva Projekt Človek in terapevtska skupnost Zavoda Pelikan – Karitas. Raziskava je majhna in eksplorativna, vzorec ni reprezentativen. Z anketami sem pridobila vpogled v število in dolžino hospitalizacij in obravnav v skupnosti v življenjih anketiranih ljudi, kar sem prikazala na časovnih trakovih. V intervjujih sem pridobila daljše opise, pripovedi in mnenja intervjuvancev o teh obravnavah v institucijah in skupnostih. Zbrani podatki kažejo, da so življenjski poteki oseb z dvojnimi diagnozami pogosto zaznamovani z več hospitalizacijami, včasih tudi z več obravnavami v skupnosti. Pogoste so urgentne hospitalizacije, z rešilcem ali policijo. Zdravljenje brez privolitve je redko. Intervjuvanci imajo z bolnišnicami tako dobre kot slabe izkušnje, prevladujejo izkušnje, ki kažejo na to, da so bili zadovoljni z obravnavo. Tudi odnose z osebjem v bolnišnicah so večinoma opisali kot dobre ali ustrezne, omenili so le dve izrazito slabi izkušnji. Intervjuvanci so terapevtski skupnosti Zavoda Pelikan – Karitas in Društva Projekt Človek opisali drugače kot bolnišnice. Rezultati pokažejo, da so s podporo v terapevtskih skupnostih zadovoljni, odnose z zaposlenimi in s souporabniki so opisali kot dobre, običajne in vsakdanje. V terapevtskih skupnostih je tudi več različnih aktivnosti kot v institucijah. Pomemben del rehabilitacije v skupnostih predstavlja opravljanje smiselnega dela. Ker se različne institucije in oddelki oziroma enote v institucijah zelo razlikujejo in ker se tudi programi terapevtskih skupnosti med seboj zelo razlikujejo, ni mogoče enostavno skleniti, da je obravnava v terapevtskih skupnostih bolj v skladu z načeli normalizacije kot obravnava v institucijah.[E. M. Jenko]20262026-04-16 09:00:09Magistrsko delo/naloga181819UDK: 613.83:616.89VisID: 56244COBISS_ID: 281262851sl