​Elektrokemoterapija posteriorne resekcijske površine pri raku trebušne slinavke zaradi zmanjšanja recidivov bolezniČebron, Žan (Avtor) Trotovšek, Blaž (Mentor) Serša, Gregor (Komentor) rak trebušne slinavkeintraoperativna kemoterapijaelektroporacijapankreatikoduodenektomijaWhipplova resekcijahibridno zdravljenjebleomicinUvod: Kljub številnim raziskavam v zadnjih desetletjih je rak trebušne slinavke še vedno med najbolj smrtonosnimi oblikami raka. 5-letno celokupno preživetje vseh bolnikov je 5─10 %. Tudi v primeru radikalne kirurške resekcije je prognoza bolezni še vedno slaba, saj je 5-letno preživetje le med 10 in 25 %. Lokalni recidivi predstavljajo približno 30 % vseh ponovitev bolezni. Z namenom zmanjšanja možnosti lokalne ponovitve bolezni ter izboljšanja preživetja smo zasnovali nov, hibridni pristop zdravljenja s kirurško resekcijo in intraoperativno elektrokemoterapijo posteriorne resekcijske površine. Bolniki in metode: V pilotno študijo smo vključili bolnike z resektabilnim duktalnim adenokarcinomom glave trebušne slinavke, ki so izpolnjevali vključitvene kriterije. Vključevanje bolnikov je potekalo med julijem 2020 in majem 2023. Po kirurški resekciji smo intraoperativno izvedli elektrokemoterapijo z bleomicinom. Električne pulze smo dovajali z uporabo ploščatih elektrod. Zajeli smo področje posteriorne resekcijske površine med zastavljenimi anatomskimi mejniki. Rezultati: Elektrokemoterapija posteriorne resekcijske površine je bila izvedljiva pri vseh 10 bolnikih. Povprečna starost bolnikov je bila 71 let (razpon 61─84 let). Pri 6/10 bolnikih je bila napravljena cefalična pankreatoduodenektomija po Whipplu, pri 4/10 bolnikih smo izvedli pankreatoduodenektomijo z ohranjenim pilorusom. Povprečni odmerek bleomicina je znašal 27,3 mg, povprečno število aplikacij električnih pulzov je bilo 33,8. Med izvajanjem elektrokemoterapije in prvih 24 ur po zdravljenju nismo opažali neželenih učinkov. Med hospitalizacijo smo opažali nasledenje zaplete: okužbo kirurške rane, paralitični ileus, globoko vensko trombozo, paroksizmalno atrijsko fibrilacijo, intraperitonealni hematom in dve postoperativni pankreatični fistuli (pri enem bolniku stopnje B, pri drugem le biokemično puščanje). Med vsemi zapleti sta bila le dva zapleta opredeljena kot stopnja 3a po Clavien-Dindo klasifikaciji, vsi ostali zapleti so bili stopnje 2 ali manj. Smrtnost v prvih 30 dnevih po zdravljenju je bila 0 %. 90-dnevna smrtnost vključenih bolnikov je bila 20 %. En bolnik je zaradi poznih pooperativnih zapletov umrl 36. dan po zdravljenju. Dodatno je zaradi hitrega progresa in zapletov povezanih s progresom bolezni drug bolnik umrl približno 2 meseca po zdravljenju. V okviru sledenja smo pri 4/9 bolnikih opažali trombozo portalnega žilja. Od vseh bolnikov so trije prejeli adjuvantno zdravljenje. 2-letno preživetje vključenih bolnikov je 30 %. Zaključek: Rak trebušne slinavke ostaja bolezen s slabo prognozo. Rezultati hibridnega pristopa zdravljenja, ki smo ga v sklopu pilotne študije izvedli na 10 bolnikih, kažejo, da je intraoperativna elektrokemoterapija posteriornega resekcijskega roba izvedljiva in varna. Za oceno učinkovitosti bi bile potrebne dodatne raziskave z daljšim sledenjem in večjim številom vključenih bolnikov. Hibridni pristop, ki združuje kirurško resekcijo in intraoperativno elektrokemoterapijo, bi morda lahko izboljšal onkološke rezultate.20262026-04-16 08:15:07Doktorsko delo/naloga181817VisID: 39019sl